Državljani, ki skozi obstoječe politične in družbene sisteme niso našli prave poti, kako izraziti svoje najglobje nestrinjanje s početjem vlade in smerjo, kamor gre (tone) država, so kanal našli prav v tej sindikalni pobudi. Premierki Jadranki Kosor so povsem jasno in glasno sporočili, da ji, kljub obračunu z Ivom Sanaderjem in njegovo politiko, ne zaupajo več.

Namesto razmisleka o siloviti zaušnici, ki jo je prejel ministrski kabinet, in edine razumne odločitve, da takoj umakne sporno zakonodajo, s čimer bi elegantno - vsaj za nekaj časa - z dnevnega reda spravil neprijetno državljansko sporočilo, se je ta odločil za najbolj neumno potezo: forenzično preučevanje vsakega podpisa. Oblast je tako, tudi z objavo seznamov podpisnikov referendumske pobude, poskušala dokazati, da so sindikati pri zbiranju podpisov na veliko goljufali. Vlada pa si je s tem naredila več škode kot koristi.

V nekaj več kakor 40 dneh jim je namreč uspelo pregledati in preveriti več kakor 800.000 državljanov. Edino logično vprašanje, ki se je pri tem postavilo opoziciji in sindikatom, je, zakaj vlada ne more na tako izjemno učinkovit način prečesati še seznama volilnih upravičencev, ki je svetovni fenomen. Država ima namreč več volilnih upravičencev kakor ima prebivalcev. Tega seznama oblast že dve desetletji »ne more« urediti in povsem jasno je, zakaj. Če bi tako hitro in pedantno, kakor so secirali referendumske sezname, uredili tudi volilne spiske, HDZ ne bi mogla več goljufati na volitvah.

V vnemi, da bi dokazali, kako so sindikalisti z zvijačami poskušali doseči referendum, so v vladi celo prekršili zakonodajo, ki varuje osebne podatke, saj so na spletu objavili imena, priimke in dele osebnih številk državljanov. To je bila še ena velika napaka, saj so se takoj oglasili tisti, ki že leta zahtevajo, naj vlada objavi register vojnih veteranov, v katerem mrgoli lažnih borcev. Vlada objave imen, priimkov in bojnih enot ni dovolila, češ da to zakon prepoveduje, v resnici pa oblast najbrž varuje številne člane vladajoče stranke, ki so si z veteranskim statusom pridobili veliko privilegijev. Osebni podatki so torej za vlado javni samo takrat, ko ji to koristi, kakor tokrat, ko je bilo treba diskreditirati sindikate.

Vendar se igra ni izšla in vlada je, da bi vsaj malo omilila škodo, sporni zakon o delu umaknila iz saborskega postopka, s čimer menda odpadejo razlogi za referendum. Vendar sindikati zdaj zahtevajo vladno zagotovilo, da se delovni in pokojninski predpisi ne bodo nenadoma znova, brez dogovora, pojavili na poslanskih klopeh. Nove težave je Kosorjeva s tem sicer omejila, je pa z referendumskimi igricami še dodatno poglobila državljansko nezadovoljstvo. Vse najnovejše ankete namreč kažejo nadaljnje padanje popularnosti vladajoče stranke in vlade.

Tem trendom se tudi Kosorjeva ni izognila, saj se je trdno usidrala na lestvici nepopularnih politikov in se precej nevarno približala najbolj osovraženemu človeku v hrvaški politični orbiti - Ivu Sanaderju. Takšni vladni referendumski salto mortale je poleg vsega pokazal, da so načela »sanaderjanske politike« tudi v tej vladi še zelo prisotna. Vladne poteze v referendumski zgodbi so namreč natančno takšne, kakor da bi vlado še danes vodil doktor Ivo.

Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela