Sobotni poziv predsednika socialne demokracije Boruta Pahorja, naj vrh najmočnejše vladne stranke sprejme zavezo o podpori vsem kontroverznim spremembam, ki prihajajo jeseni na parlamentarni dnevni red, in se pri tem ne ozira na morebitni poraz na oktobrskih volitvah, je še ena od potez, ki se na prvi pogled zdi močno pretirana, celo patetična. Presenečen je bil očitno celo Pahorjev »vezni igralec« s sindikati, Miloš Pavlica, ki se je javno vprašal, čemu pravzaprav služi takšna načelna razprava. Je, denimo, v Sloveniji sploh še kdo, ki verjame, da bodo čez nekaj let pokojnine za silo spodobne tudi brez podaljšanja delovne dobe? Pahorjevo vprašanje je bilo torej retorično in takšen je bil - pričakovano - tudi odgovor. SD je enotna in reforme gredo naprej - kot da bi obstajala še kakšna alternativa ...

A Pahorjeva poteza je v resnici sila pragmatična. Z njo se je izognil razpravi o »umazanih podrobnostih«, torej o vsebini sprememb, ki jih načrtuje vlada in ki najbolj pretresajo prav levo socialnodemokratsko bazo. Dobil je zagotovilo, da ima vlada, čeprav ji podpora javnega mnenja drsi proti dnu, trdno poslansko večino v parlamentu. Zajezil je nemir in strahove v stranki, ki se zaradi slabe javne podobe vlade, pa tudi zaradi ostrih spopadov s sindikati - ki so naravni bazen levice -, očitno krepijo bolj, kot je to videti navzven. S tem je omejil tudi možnost razkola ali celo načrtovanja nove »prave« leve politične alternative. In še: z vnaprejšnjim priznanjem morebitnega poraza na lokalnih volitvah je oslabil opozicijske pozive vlade k odstopu, ki bi temu neizbežno sledili.

Nobena stranka, najmanj pa vladna, vnaprej ne napoveduje poraza, še posebej v času, ko prav vsem političnim opcijam kaže slabo. Tudi v anketah najmočnejši opozicijski SDS, katere prvak Janez Janša prav v tem mesecu začenja dolg pohod skozi sodne dvorane, včasih kot tožnik, včasih pa kot obtoženec. Pahor je torej v sobotnem nagovoru stranki močno pretiraval. Da tokrat ne gre samo za še eno manifestacijo njegovega značilnega dramatičnega političnega sloga in da premier zna vleči poteze tudi pragmatično, pa je pravzaprav - konec koncev gre za prvega človeka izvršne oblasti - čisto dobra novica.

Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela