Deloma po krivem - vse to, kar se pripisuje stožiškemu projektu, od finančne konstrukcije do delavskega standarda, namreč velja za vso Slovenijo. Ker smo lastno pamet, tako Zoran Janković, pri Stožicah izgubili tudi novinarji, se v tej državi naposled ne da več razumno pogovarjati o temeljnem nacionalnem vprašanju: kakšno naj bo v Sloveniji razmerje med stadioni in socialnimi pravicami.
Samir Handanovič je izjavil, da je stadion lep, da pa bi bilo še lepše, če bi bili delavci plačani. Se strinjate?
Absolutno se strinjam. Zanima pa me, kako ve, da delavci niso bili plačani. Povejte mi ime in priimek delavca, ki ni bil plačan! Gradbeništvo dobro poznam. Če vprašate delavce, ali želijo delati samo od sedmih do treh, bodo rekli, da so prišli zaslužit. Taki, ki so delali toliko ur, kot vi pravite, so prejeli tisoč evrov neto na mesec. Očitno še niste bili na gradbiščih v tujini, kjer so pogoji enaki, dela se od jutra do večera, ni praznikov, ker se lovijo roki. Republiški inšpektor je sam na televiziji izjavil, da je to vzorno organizirano gradbišče. Ni korektno, da potencirate Stožice. Povejte mi, kakšna je razlika med Stožicami in BTC?
Stožice so spomenik države, Ljubljane in tudi vas.
Projekt je javno-zasebno partnerstvo, mestna občina je svoje obveznosti izpolnila, in če bi bil neprijazen, bi vam rekel, da se z drugimi vprašanji obrnite na Grep. Toda jaz vam hočem pomagati, da bi razumeli, da me napadate popolnoma po nepotrebnem. Kolikokrat ste bili na gradbišču Stožice? Veste, kolikokrat sem bil jaz?
Zato vas tudi sprašujem, na lastne oči ste videli, kolikokrat so delavci dobili topel obrok.
Nekaj vam bom povedal. Večina ljudi na gradbišču me je spraševala: župan, ali se lahko slikamo za domov? Strinjam se, da so pogoji dela v gradbeništvu težki. Ampak ali ste vprašali delavce o ponosu, ker so bili del projekta? Bil sem na gradbišču, vem, koliko hrane so jim dostavljali, ker poznam dobavitelje. Eni pač tega niso hoteli izkoristiti, ker jim hrano obračunavajo. Včeraj, na primer, sem bil do osmih zvečer na Kongresnem trgu, pred tem na Špici, spremljam napredovanje vseh projektov. Pripeljite mi delavca, ki je bil za osem ali več ur dela plačan dvesto evrov na mesec. Rad bi ga spoznal.
Zanimivo je, da se moram braniti zaradi tega, ker ste nekateri mediji skupaj z opozicijo ustvarili nekaj, kar je daleč od resnice. Če ne bi bilo nič narejenega, pa bi se vsi skupaj spraševali, zakaj ni narejeno. Verjetno niste slišali izjave vodje gradbišča iz Primorja Ajdovščina, ki je dejal, da čez zimo ne bi imeli dela, če ne bi bilo tega projekta, in bi bilo petsto delavcev na cesti. Pojdite vprašat v Vegrad ali v Muro, ali bi se delavci vrnili na stara delovna mesta za prejšnjo plačo. V času krize so takšni projekti majhni new deali. Brez njih bi bilo še več brezposelnih. Oglasite se, ko boste imeli dokaze, da so bile v Stožicah slabše razmere kot drugje.
Se vam zdi položaj 'delaj za 500 evrov ali nič' s stališča delavca sprejemljiv?
Ko sem prišel v Mercator leta 1997, je v podjetju vladalo slabo razpoloženje. Sodelavce smo anketirali in večina je odgovarjala, da dobijo informacije o dogajanju v podjetju na hodnikih. Osem let kasneje, ko sem odšel, je devetdeset odstotkov zaposlenih trdilo, da dobijo informacije v internem glasilu. Spremljali smo mlade kadre pri razvoju, štipendirali otroke zaposlenih. Zadnja anketa o zadovoljstvu zaposlenih pred mojim odhodom je pokazala oceno 4,6 od 5. Pa ni šlo za majhen vzorec, ampak za sedem tisoč ljudi v Sloveniji in na Hrvaškem, v Bosni in Srbiji. Največja nagrada zame je bila, da so trgovke z nizko plačo jokale za svojim predsednikom uprave. Imele so zagotovljeno socialno varnost. Nikomur ne dovolim, da bi me učil ali mi očital odnos do sodelavcev.
Lastnik podjetja, ki je tik pred odprtjem zahteval plačilo ...
Zdaj govoriva o kapitalistu ...
Da. Ali nima nekdo pravice do protesta nad lastno luknjo? Ker plačila za izkop ni prejel, je bila še vedno njegova.
Kako veste, da je to, kar govorite, res?
Sam je predstavljal dokumente o neporavnanih obveznostih.
Res? Dobro bi bilo, da bi te domnevne dokumente enkrat javno objavili. To je čisti konstrukt, izsiljevanje, zaradi motenja posesti bomo zadevo prepustili sodišču. V vprašanje, kaj ima ta izvajalec s svojim naročnikom, se nisem hotel spuščati, dokler primer ni postal tako razvpit, da sem zahteval na vpogled pogodbo med Grepom in Sector betonom. Poglejte, kaj v njej piše (pokaže pogodbo in aneks, op. p.): skupna vrednost del je 5,8 milijona evrov, od tega je bilo ob sklenitvi aneksa že poravnanih 4,3 milijona. Vam bom pojasnil, za kaj je šlo. Podjetnik je želel izkopani material odvažati na teren petsto metrov čez obvoznico, za kar pa ni pridobil dovoljenj, nekdo ga je prijavil, druga najbližja deponija pa je oddaljena enajst kilometrov. Stroški so se mu zato kar naenkrat povečali in nastal je problem, ki se v pravni državi rešuje na sodišču. Gre za spor dveh kapitalistov. Noben delavec ni ostal brez plače. Samo še tega se manjka, da bi se zdaj pojavil voznik tovornjaka tega podjetnika in me okrivil, da je ostal brez plače.
Dokumenti? Če nekdo v gradbeništvu pokaže račun, to še ne pomeni, da bo tudi sprejet. Držati se je treba pogodb. Ali ni čudno, da je ta izvajalec odšel in protestiral, da naj ne bi dobil plačila, potem pa je prišel drugi in posel brez težav opravil? Mislite, da ga je opravil zastonj? Če je to res krvav spomenik, kot mi očitate, zakaj se vseh dvesto izvajalcev ne zbere in protestira?
Primer je bil izhodišče argumenta o podizvajalski verigi, v kateri lahko ob izpadu posameznih členov vsi pod njimi ostanejo brez denarja.
Vas lahko nekdo prisili v neki posel? Če imate boljšo ponudbo, greste drugam. Zakaj je šeststo evrov plače v Stožicah manj kot šeststo evrov v BTC?
Gre tudi za državni denar ...
Od države smo za projekt dobili 1,4 milijona evrov, osem milijonov je prispevala EU. Če je to narobe, bi bilo najbolje, da država vzame še to, kar je dala. Pred tremi leti smo se z ministrom Virantom dogovorili, da bi država Stožicam namenila 40 milijonov evrov, pa takratni predsednik vlade ni podpisal. V rebalansu so za projekt nato predvideli 10 milijonov, potem ko so na volitvah izgubili, pa so sredstva usmerili drugam.
Ekonomisti vam očitajo, da ima projekt politično finančno konstrukcijo. O najemu zmogljivosti za tekmo Olimpije in prihajajočo komercialno prireditev krožijo informacije, da je bila cena manj kot tisoč evrov.
Celo drugače se govori, da smo plačali 50 tisoč evrov za to prireditev. To je tudi napisal ekonomist Požar (novinar in urednik Bojan Požar, op.). Kaj vas pravzaprav zanima? Olimpija igra za 950 evrov na tekmo.
Zanima me, ali je bil stožiški projekt izpeljan s pomočjo dolga, katerega obseg bo jasen šele v prihodnje.
Za projekt je mestna občina namenila zemljišče, ob nakupu vredno 15 milijonov evrov, in po končanem obračunu bomo zasebnemu partnerju plačali za dodatna dela, ki so bila izvedena na javnem delu projekta - v stadionu in športni dvorani. Povejte mi za stadion in dvorano v Evropi, ki se vzdržujeta brez javnih sredstev! Res pa je, da lahko tudi zapremo vse stadione in športne dvorane, pa ne bomo imeli nobenih stroškov.
Koliko bo mestna občina vsako leto prispevala za oba objekta? Bi podobne učinke za promocijo športa dosegli tudi, če bi ta denar namenili športnim klubom v občini?
V Ljubljani imamo največje rekreativne dogodke v državi, ki jih podpiramo že leta: Ljubljanski maraton, pohod Pot ob žici s tekom trojk. Sredstva razdelimo športnim klubom transparentno in po jasno določenih pravilih. Toda infrastruktura je kljub temu nujna. Vprašajte Petra Mankoča, ali bi bil večkrat svetovni prvak, če bi imel pogoje za trening, ki jih zdaj nima. Vzdrževanje omenjenih objektov bo stalo približno 2,5 milijona na leto. In še dodatno dejstvo, ki ga nočete videti. Pred dvema letoma smo imeli v Stožicah gramoznico, ki je onesnaževala podtalnico. Ljudje so po PST hodili mimo in gledali stran. Tam zdaj nastaja druga največja parkovna površina v mestu, takoj za Tivolijem. Danes niste niti z besedo rekli, da je objekt lep. UEFA je ta projekt razglasila za model najlepšega objekta letos v Evropi.
Danes sem slišal, da je bilo na uvodni košarkarski tekmi prodanih le dva tisoč vstopnic, druge pa so bile razdeljene.
Ne vem, kje ste to slišali. Za otvoritvene tekme je MOL pridobila tri tisoč vstopnic, polovico smo jih namenili sodelavcem in delavcem na gradbišču, da so lahko videli, kaj so naredili, polovico drugim povabljenim. Večina vstopnic je bila prodanih. Zahteval sem, da ostane cena najema objektov za vse klube, ki so prej najemali druge objekte po Ljubljani, letos enaka kot doslej. Ko pa govorimo o javnem interesu, ta projekt je dobil skupaj z mano 63 odstotkov podpore. Nisem človek, ki bi rekel, da se je samo šalil s predvolilnimi obljubami. Doslej smo jokali, da imamo dobre rezultate, nimamo pa ustrezne infrastrukture. Šport je pomemben za vsakega od nas. Če si v športu želimo mladih, jim moramo dati idole. Ko je bila Slovenija leta 2004 evropski podprvak v rokometu, se je tisto leto 150 odstotkov otrok več vpisalo k rokometu. Če me sprašujete, ali bosta stadion in dvorana dobičkonosna, je moj odgovor ne. S komercialnimi dogodki bomo pokrivali stroške športa, šport bo imel prednost. Ne vem pa, kako so lahko nekateri tako prepričani, da trgovski center ne bo finančno vzdržen projekt.
Na dvome kaže ravnanje bank.
Ravnanje banke dokazuje predvsem neodločnost in politične pritiske. Konec januarja letos je dala ponudbo za 150 milijonov evrov kredita, ki jo je zasebni partner sprejel še isti dan, kasneje so namesto končnega podpisa poslali nove ponudbe, na koncu za 115 milijonov. Do danes ni projekt prejel niti evra tega kredita. Namesto sredstev so se pojavila vprašanja in očitki nasprotnikov, zakaj dajejo državne banke denar za projekt, med drugim tudi poziv Janeza Janše, da si banka, če bo odobrila kredit, zasluži kazensko ovadbo. Kredit zasebnemu podjetju!
Ste lastniško kakorkoli povezani z investitorji ali izvajalci?
Ne.
Je Electa v finančnih težavah?
Electa je nekaj metrov naprej, ima zelo dobrega direktorja, starega 35 let, kar vprašajte njega.
Na ulici vam nihče ne očita, da se mesto ne razvija in raste. Hkrati pa se tudi tam pojavlja občutek, da se nič ne zgodi brez tega, da bi nekdo še nekaj neupravičeno zaslužil.
Povejte primer.
Vzemimo princip, po katerem mora vsak pogodbeni partner mestne občine še nekaj prispevati za javno dobro. Ta prispevek je v vsakem primeru del izdanega računa, nihče namreč ne bo delal v svojo škodo. Ali ne bi bilo bolj racionalno in transparentno, če bi iskali zgolj najcenejšega ponudnika želene storitve, prihranjena sredstva pa bi za javno dobro meščanov delili po objektivnih merilih?
Se vam zdi, da ste dobro razmislili? Bilo bi res zelo enostavno, če bi vsak dal milijon evrov v kovček in v vrtec. Razpisi so vedno transparentni in vedno dobi posel najcenejši. Vprašajte gradbince.
Gre za strošek, zajet v ceno ...
To vi mislite. Če nekdo v Ljubljani ustvarja profit, je prav, da tudi nekaj vrne okolju. Res je, da to pomeni manj zaslužka, si pa krepi ugled družbeno odgovornega podjetja. Poglejte most, ki ga je podaril gospod Anderlič, vsi vedo, čigavo darilo je, in tam bo ostalo. Mnogi trdijo, da sem trd pogajalec. Pa poznate kakšnega dobavitelja, ki je propadel v osmih letih, ko sem bil v Mercatorju? Toliko so pisali o domnevnih mafijskih poslih - ali ni čudno, da se niti takrat, ko so me odstavili, ni pojavil nihče, ki bi rekel, da sem, recimo, prejel podkupnino? Zagotovo strošek ne more biti zajet v ceno na račun kupca, temveč pomeni manjši dobiček donatorja.
Bi bili boljši premier kot Pahor? Vas nagovarjajo h kandidaturi na parlamentarnih volitvah?
A tako, zdaj me boste pa še vi!
***
Zoran Janković
Diplomirani ekonomist, vrhunski karierni menedžer in politik po sili na pragu svojega drugega županskega mandata, danes star 57 let, bi lahko bil zgodba o uspehu in o odprtosti slovenske družbe. Na njegovi strani so bili pogoji za to bolj ali manj izpolnjeni. Kljub pregovornemu prepričanju, da je na svojih položajih v zadnjih dveh desetletjih z njim tako ali drugače povezanim posameznikom omogočal neupravičeno premoženjsko korist, Jankoviću (v času nobene vlade) niso ničesar dokazali. Pravzaprav so vsakič, ko so mu poskušali kaj naprtiti, s tem zgolj hranili njegovo trmo. Janševa vlada ga je strmoglavila z vrha Mercatorja, vrnil se je skozi glavna vrata mestne hiše. Levica mu je žugala, naj ne pozabi, kdo ga je kam »nastavil«, na zadnjih parlamentarnih volitvah pa je skorajda on sam nastavil levico. Tudi v primerih tajkunov (Šrot, Bavčar) se Janković kaže kot slaba vest slovenske politike, kot stranski učinek nacionalističnega turbokapitalizma, ki je ušel izpod nadzora.