Podatek morda pove malo ali je celo slišati kot posmehovanje, vendar pravzaprav daje dodatno zgodovinsko težo dosežku. Verjetno bolj kot golo poudarjanje, da je Slovenija z veličastno predstavo proti Avstraliji storila korak naprej od SP 2006 na Japonskem, kjer smo upali, da se bo prek Turčije prebila v četrtfinale. V sredo se bo ponudila priložnost za dostojno revanšo – stopničko višje in sredi Istanbula.

Veliko krasnih tekem so prikazali naši košarkarji v minulih dveh desetletjih, vendar vse v predtekmovanjih prvenstev, ki so le podaljšano pripravljalno obdobje. Uspehu nad Hrvaško v trdem dvoboju v Katowicah pač kaže dodati nekaj tekmečevih zaslug. Ko gre zares in ti grozi, da boš moral pospraviti kovčke ter se pripraviti na litanije domačih kritikov, pa je običajno precej težje igrati: obroč je kar naenkrat precej ožji, žoga pa nekajkrat večja. Seveda le za telesno, tehnično, taktično in psihološko nepripravljene, pa razporedite kategorije po poljubnem vrstnem redu. Brez katerekoli od teh bo trud zaman. In v Turčiji zaenkrat ni videti, da bi slovenski košarkarji potratno ravnali s svojo energijo.

Včeraj Avstralci niso imeli niti najmanjše možnosti za uspeh, še manj kot prejšnji teden Brazilci in Hrvati. Toda še bolj kot raznovrstna, za oko všečna igra in pet zmag v šestih nastopih razveseljuje zrelost slovenskega moštva. Po dolgih letih postavljanja individualne koristi pred moštveno in večje sposobnosti samovžiga kot beli fosfor, izbranci Memija Bečiroviča letos delujejo neobičajno mirno, vsaj odkar so prispeli na SP. Če so se med devetimi porazi v 15 pripravljalnih tekmah belili glave zaradi ostrih kritik in se spraševali, zakaj domača javnost ne razume pomena ogrevalnega obdobja, so s prvo zmago nad Tunizijo opravili z nakopičeno jezo in notranjimi strahovi ter se osredotočili na svoje poslanstvo.

Pri tem je odigral ogromno vlogo prav njihov selektor. Če so ga še pred tedni po spletnih forumih zmerjali z »nesposobnim slaščičarjem« in zahtevali njegovo glavo, je danes jasno, da je s svojo vlogo strelovoda razbremenil moštvo. Hote ali nehote niti ni pomembno. Vztrajal je pri svoji pomirjevalni vlogi, kot da je oče vsem 12 košarkarjem in ne le svojemu sinu Saniju. »Moštvo je na pravi poti in le jaz vem, kaj si pravzaprav želim videti na SP,« je ponavljal. V Istanbulu smo videli, kaj je skrival v mislih. Če je lahko avstralski selektor Brett Brown pomočnik slovitega Gregga Popovicha v San Antoniu, bi lahko Memi Bečirovič po včeraj prikazanem samostojno vodil katerega od moštev lige NBA. Po zaslugi njegovega »izdelka«, je slovenska košarka blagovna znamka v Istanbulu. Precej bolj uveljavljena kot izmišljeni »I feel Slovenia«.

Iz tiskane izdaje Dela.