Socialno podjetništvo je v Sloveniji dobilo nov zagon s pripravo novega krovnega sistemskega zakona, ki naj bi urejal to področje in podal vsaj približno enotno definicijo, kaj pri nas sploh štejemo v to vrsto podjetništva. Poznavalci in praktiki so si enotni, da Slovenija še zdaleč ni država, kjer teh dejavnosti ne bi imeli razvitih. Slovensko hranilništvo in zadružništvo ima več kot stoletno prakso, a tudi v druge socialnopodjetniške prakse, kjer ni najpomemnejši dobiček, ampak javni interes, ali tisto, kar je v plemenitem smislu dobro za ljudi, kot je socialno podjetništvo, je vključenih kar nekaj tisoč posameznikov. A tudi mnenj, da smo, kar zadeva te dejavnosti, na repu v Evropi, ne manjka.
Nace Kovač, predsednik društva Šent in Slovenske socialne zbornice meni, da so lahko prizadevanja za večji razmah socialnega podjetništva - zdaj tudi zato, ker nastaja sistemski zakon o socialnem podjetništvu - priložnost, da se javne službe nekako izčistijo. Da postane bolj jasno, kaj je bolje opravljati in zagotavljati kot javni servis in kaj je bolje zaupati pobudi socialnega podjetništva. Andreja Črnak Meglič, poslanka SD in (so)predlagateljica novega krovnega zakona o socialnem podjetništvu pravi: »Socialna podjetja ali subjekti na trgu skušajo doseči tri temeljne cilje: proizvajajo dobrine ali opravljajo storitve, ki so v javnem interesu, drugič, poskušajo vključevati tiste družbene skupine, ki se težko vključujejo na trg dela (na primer teže zaposljive) in tretjič, pri teh dejavnostih ne zasledujejo dobička.« Socialna podjetja naj bodo omejena pri redistribuciji dobička, pravi Črnak Megličeva, razdelijo ga lahko le 20 odstotkov. Za naša invalidska podjetja pa je na primer zdaj znano, da ga lahko razdelijo tudi 40 odstotkov. Tudi zato lahko prihaja pri njihovem delovanju pod plaščem socialnega do zlorab. Črnak Megličeva poudari: »Do zelo velikih zlorab.« Seveda je še veliko drugih pogojev, ki bi jih morala socialna podjetja izpolnjevati (da bi se jih med takšna lahko uvrščalo): od prostovoljnega ustanavljanja do participacije pri upravljanju; torej en član, en glas, pravi Črnak Megličeva.
Čeprav na repu, brez pa vendarle ne
Andreja Črnak Meglič pa meni: »Imamo okrog 24.000 društev, a le peščica jih sodi v socialno podjetništvo. Še najbliže temu so posamezni zasebni zavodi, a le, če njihov namen ni pridobivanje dobička.« Tudi zato ostaja prepričana, da je Slovenija, kar zadeva socialno podjetništvo, na evropskem repu, za Evropo pa je znano, da bi 10 odstotkov podjetij lahko poimenovali socialna podjetja in da zaposlujejo sedem odstotkov delovne sile. Za takšen obseg socialnega podjetništva si prizadeva tudi Slovenija.
Po drugi strani pa Zoran Kotalenko, vodja sektorja za programe zaposlovanja z ministrstva za delo meni, da imamo vendarle kar nekaj dejavnosti, ki bi jih lahko šteli med socialno podjetništvo. Elemente tovrstnega podjetništva imajo pri nas že omenjena invalidska podjetja, sem ministrstvo za delo očitno šteje tudi sistem javnih del, potem pa še veliko projektov, ki se financirajo z evropskimi sredstvi na področju socialnega podjetništva ali vsebin, ki podpirajo podobne projekte ali pa projekte civilne družbe. Ministrstvo za javno upravo pa s podobnimi razpisi denimo podpira socialno podjetništvo pri nevladnih organizacijah.
Spodbude
Zoran Kotalenko meni, da bi bilo treba z zakonom o socialnem podjetništvu, ki se pripravlja, doseči še dodatne spodbude za tovrstne dejavnosti. Seveda nekatere spodbude vendarle že imamo. Invalidska podjetja (v Sloveniji jih imamo 164, v njih je zaposlenih skupaj okrog 13.000 ljudi, od tega 6000 invalidov) so na primer oproščena plačevanja socialnih prispevkov; na letni ravni gre za 70 do 80 milijonov evrov. Vpeljan imamo posebni kvotni sistem za spodbujanje zaposlovanja invalidov, na ministrstvu štejejo med neke vrste socialno podjetništvo tudi javna dela, v katerih deluje okrog 7000 ljudi, in skupaj z osebnimi asistenti je zanje letno namenjeno okorg 42 milijonov evrov. Seveda pa ne kaže prezreti različnih javnih razpisov, tudi evropskih sredstev za različne oblike socialnega podjetništva.
Ne le pozivati, ampak tudi poslušati in upoštevati
»Imamo zasebni kapital in javno službo, vmesnega prostora - ki ga lahko zaseda socialno podjetništvo - pa tako rekoč sploh ne znamo opredeliti, « pravi Nace Kovač. Takšni primeri bi lahko bili (med množico drugih) prazni obnovljeni gradovi, kjer lokalna skupnost vidi le priložnost za velik hotel (ki ga od nikoder ni), možnosti za dober mladinski ali kakšen podoben socialni klub pa ne prepozna. Hranilnice in zadružništvo so bile nekoč značilno slovenske, dokler se mnoge med njimi niso »sfižile« zaradi pogoltnosti in pohlepnosti. Pomembno je torej, da dobro vpeljane socialne prakse (od socialnega in zdravstvenega varstva, šolstva, okoljevarstva) ne delujejo ad hoc, pravi Kovač.
Andreja Črnak Meglič upa, da bo zakon sprejet še letos ali v začetku prihodnjega leta, Zoran Kotalenko je realist in meni, da zakona letos še ne bomo dobili. Kotalenko tudi pravi, da bi bilo treba z zakonom o socialnem podjetništvu, ki se pripravlja, doseči še dodatne spodbude za tovrstne dejavnosti. Gotovo pa je za to, da bi socialno podjetništvo res začelo delovati, potrebno še precej več, kakor samo zakonodaja. Ni dovolj pozivati invalide ali razne nevladne organizacije, naj sodelujejo. Kovač opozarja, če želimo, da invalidi ali nevladne organizacije sodelujejo, jim je treba omogočiti strokovnjaka, ki jim bo pomagal pri pripravah gradiv. Ta gradiva pa je seveda treba potem tudi slišati in upoštevati.
Iz Delove priloge Posel&Denar