Petkove opoldanske molitve je konec. Verniki z že od daleč vidnim zadovoljstvom in s posebno spokojnostjo odhajajo iz začasnih prostorov islamskega verskega centra za Bežigradom, kjer bo nekega dne stala džamija. Za njimi je že več tednov ramazana, meseca, v katerem se od zore do mraka odrekajo hrani, pijači, tobaku, grdim besedam in mislim, spolnim odnosom. A kakor pravi sedemdesetletni Arif, se postu ne bi odpovedal za nič na svetu. In ni edini: muslimani, ki te dni praznujejo sveti mesec ramazan (letos od 10. avgusta do 9. septembra), se posta veselijo, saj se tako naučijo premagati samega sebe in postati boljši človek. »Star sem 70 let in se postim brez težav. Nisem bogat, a od ramazanskega posta me ne bi nič odvrnilo,« pojasnjuje Arif. Bajram ob koncu ramazana bo praznoval s prijatelji, morda bo šel tudi k domačim v Bosno, saj v Sloveniji nima družine. A kljub spokojnosti in zadovoljstvu ga je malce strah, kako bo z odplačilom kredita za zemljišče za džamijo. »Vložili smo veliko denarja: kaj bi bilo, če bi nam banka vzela še to? Pred petnajstimi leti bi džamijo zgradili kot za šalo, ker so vsi imeli denar, zdaj, ko so nam dali parcelo, pa ni denarja. Od kod naj ga dobimo? Arabci nam sicer obljubljajo pomoč pri gradnji, a prej moramo urediti vse drugo.« Malo mlajši Sadik se med ramazanom počuti podobno: »Post me spravlja v boljšo voljo. Olajša me, kakor da bi dobil krila. Poglej: vroče je, vendar nisem prav nič žejen. Včasih mi je bilo težje, ker sem kadil, pa mi je otekel jezik in nisem mogel dobro moliti.«
Kakor pravi Nevzet Porić, tajnik Islamske skupnosti v Sloveniji, ramazan ni praznik, za kar se ga pogosto razglaša, ampak »obdobje, v katerem muslimani izpolnjujemo svojo tretjo praktično islamsko dolžnost, dolžnost posta. Islam temelji na petih stebrih in eden od njih je post v mesecu ramazanu.« Čez dan so hrana, pijača, tobak, grde besede in misli ter spolni odnosi prepovedani – muslimani ne smejo žvečiti niti žvečilnega gumija. Praznik pa se začne, ko se konča ramazan – to je ramazanski bajram. Tedaj muslimani praznujejo predvsem zmago nad samim seboj: »Post pomeni premagati samega sebe, ker so naši nagoni zelo močni. A postiti se moramo v imenu Boga: če se postimo zaradi diete, to ni post. Bog je dejal: 'Post je moj in jaz bom zanj pripravil posebno nagrado.' V tem kontekstu razumem ramazan oziroma post,« dodaja naš gostitelj. "Post je intimna zadeva. Posameznik lahko sicer na skrivaj jé in pije, a vedno ga spremlja občutek, da ga Bog vidi. Zato je post njegov. To je intimna zadeva med človekom in Bogom.«
Mladi Harun je po petkovi molitvi globoko pomislil, preden je odgovoril, kaj mu pomeni ramazan. A nato se je razgovoril: »Predvsem poskus duhovnega očiščenja. Poudarek je na poskusu. To težko dosežeš v takšnem okolju. Najlažje se je odpovedati hrani in pijači, drugo je neprimerno težje. V resnici gre za hud boj, da bi bil po koncu ramazana boljši, predvsem s svojimi moralnimi načeli, ki jih imaš sam in niso odvisni od drugih. Pomembno je, da malo razmisliš in se vrneš, če si šel preveč v napačno smer. Zanimivo je, da se veseliš ramazana, a še raje ga končaš. To je pač smisel ramazana.«
Podobnega mnenja je tudi nekaj desetletij starejši Džemal: »Doživljaš ga s spokojnostjo, večkrat se zadržiš, malo potrpiš. Z ramazanom se uči mo strpnosti, postanemo zadovolj nejši in hvalimo Boga.« Mesut, ki se nam je pridružil, je pristavil: »Ramazan je muslimansko bogastvo, čas, ko se musliman razvija in veseli. V mesecu ramazanu smo namreč dobili Koran. Ob koncu ramazana, bajramu, pa gremo obiskat grobove, se poklonit staršem. Tedaj tudi dajemo zekat – del premoženja namenimo revežem.«
Vrhunec dneva je večerja
Vsak vernik se veseli konca dneva oziroma večerje, iftarja . Lahko se jo pripravi v družinskem krogu, priporočljivo pa je, da se povabi prijatelje, sorodnike, sosede, ne glede na to, ali so muslimani ali ne. Nemuslimani si iftar pogosto predstavljajo kot veliko večerjo, ki se vleče več ur. »Mi pa smo lačni, zato je treba pohiteti. Pri iftarju je vse že pripravljeno in se samo še postreže,« z nasmeškom pove Nevzet Porić. V državah, kjer so muslimani v večini, je vse podrejeno temu. Zvečer po koncu posta mesta oživijo, ljudje se odpravijo na ramazansko večerno molitev oziroma teravih namaz , kakor se ji pravi v turški kulturni coni islama, ki ji pripadajo med drugim slovenski muslimani.
V Sloveniji prav tako pripravljajo skupne večerje. Prvi dan ramazanskega posta so končali na zemljišču v Kurilniški ulici, kjer bo stala džamija. Dejavnosti so pripravili v dvajsetih mestih po vsej državi. Kakor pravi Porić, po vsej Sloveniji dobro sodelujejo z lokalno skupnostjo, s sosedi, ki jih razumejo in so zelo strpni, če se ljudje zvečer zbirajo. »V Postojni oziroma Rakitniku, kjer imamo svoj objekt, ob muslimanskih praznikih sosedje odprejo dvorišča, da lahko ljudje parkirajo,« dodaja.
Čakajoč na džamijo
Ko bo džamija, bo vse veliko lažje, je prepričan Nevzet Porić. V islamskem kulturnem centru bo tudi restavracija, seveda, v skladu z islamskimi verskimi prepričanji – ne bo alkohola in svinjine – kamor bo lahko prišel jest vsakdo. »Danes moramo muslimani v restavracijah paziti, kaj jemo, zato vedno sprašujemo natakarja, ali je v jedi morda kaj svinjskega mesa.« Pri nas še ni toliko oznak, ali je neka hrana halal oziroma ali je pripravljena po Koranu. A islam je glede tega zelo strpen, pra vi Porić. V Koranu je zapisano, da je dovoljeno tudi meso, ki ga pripravijo pripadniki ehlul kitaba [ljudi Knjige], se pravi kristjani in Judje.
In kako kaže z gradnjo džamije? »Pri projektu džamija vedno govorimo o nekih štiridesetih letih, a z muftijem sva pred časom ugotovila, da se s tem aktivno ukvarjamo šele od leta 2008, ko je bil objavljen javni razpis, na katerega smo se prijavili in plačali 4,5 milijona evrov za zemljišče. Do konca leta smo zelo hitro zbrali dva milijona evrov, najeli enoletni kredit za 2,65 milijona, a je prišla recesija. Leta 2009 smo zbrali le pol milijona evrov, zato smo morali kredit podaljšati še za eno leto. Zdaj imamo akcijo Dva tisoč ljudi po tisoč evrov , ki pa ne teče ravno najbolje. Ljudje živijo od povprečne plače in se le stežka odpovedo tisoč evrom,« pojasnjuje Porić. Nakup zemljišča je prvi korak. Potem bodo razpisali arhitekturni natečaj, a si nočejo nakopati novih stroškov, dokler ne odplačajo kredita.
Marsikdo ga vpraša, ali bo džamija zaprtega tipa. Ne, odprta bo za vse, tudi za turiste, odgovarja. Islamska skupnost v Sloveniji je zelo odprta, že zdaj imamo razne obiske. Porić vsako leto samo v Ljubljani sprejme učence desetih ali petnajstih šol, ki se zanimajo za islam: »Profesorji pravijo, da je bolje, če muslimani predstavijo islam, in ne oni.« Džamija ne bo nikakršen geto, včasih se je govorilo, da bo vse zaprto in zagrajeno, pravi. »Restavracija bo prav tako odprta, tudi Delovi novinarji bodo lahko prišli: čevapčiči bodo zagotovo dobri.« Arif, ki sem ga spoznal pred vhodom v islamski center, je živahno potrjeval njegove besede. »Pridite, pridite,« me je vabil, »samo sezujte se.« Z veseljem mi je razkazal prostore, potem sva se usedla in poslušala uvodne stihe pred petkovo opoldansko molitvijo.
Veliki načrti
»V islamskem centru bo potekalo še veliko več: to bo versko, izobraževalno, rekreacijsko in kulturno središče,« pravi Nevzet Porić. Imeli bodo tudi knjižnico. Predlani so ustanovili kulturno-izobraževalni zavod Averroes, imenovan po arabsko-andaluzijskem filozofu Ibn Rušdu, ki je povezoval vzhod in zahod. Zavod si želi postati vodilna institucija na področju islamistike v Sloveniji. V njegovem okviru poteka projekt 1001 naslov – zdaj jih imajo že več kot petsto. V islamskem centru bodo tudi prostori, namenjeni izobraževanju. »Že zdaj v Pržanu redno prirejamo tribune in vabimo različne sogovornike, denimo, iz Rimskokatoliške cerkve, da nam razložijo, kaj zanje pomeni božič, in da tudi mi zvemo, kako jim voščiti.«
Bošnjaki, ki so v Sloveniji večina muslimanov, niso priznani kot manj šina, nimajo velike podpore iz BiH in je niti ne morejo pričakovati, zato so se organizirali sami. »Islamska skupnost v Sloveniji tako pomaga ljudem v stiski, včasih smo kot socialna služba. A nekateri tega ne razumejo, pa bi morali. Dobro bi bilo, če bi kdaj tudi država priskočila na pomoč, da se skupnost bolje organizira. Vse, kar počnemo, počnemo s svojimi sredstvi. Od države ne dobimo denarja, morda nekaj tisoč evrov enkratne pomoči, sicer pa vse delamo sami. Tudi za džamijo nismo ničesar dobili, čeprav nam je bilo obljubljeno. Ljudje hočejo imeti skupnost, svoj objekt, zato se organizirajo in prispevajo. Za zdaj smo zadovoljni s tem, kar imamo, a dobro bi bilo, da nadaljujemo in se ukvarjamo z resnejšimi temami,« je sklenil Nevzet Porić.
Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela