Nekaj dni po uradnem umiku vseh ameriških bojnih enot iz Iraka, je že jasno, da ameriška vojna naloga še ni zaključena. Med nedeljskim uporniškim napadom na eno izmed oporišče iraške vojske, so nemočni iraški vojaki na pomoč nemudoma poklicali Američane.

Kirkuk - Nekaj dni po uradnem umiku vseh ameriških bojnih enot iz Iraka, je že jasno, da ameriška vojna naloga še ni zaključena. Med nedeljskim uporniškim napadom na eno izmed oporišče iraške vojske, so nemočni iraški vojaki na pomoč nemudoma poklicali Američane: v bližnji prihodnosti bo to gotovo postalo pravilo. Še posebej v Kirkuk na severu države, kjer potekajo priprave na zadnjo - in odločilno - bitko iraške vojne. Kirkuk je tematski park vseh »modernih vojn«: usodna mešanica etničnih nasprotij, velikanskih naftnih rezerv, sovpadajočih geostrateških interesov ter nerešenih in največkrat na glavo postavljenih odnosov med žrtvami in krvniki. Vse našteto je zgodovinsko mesto v iraškem Kurdistanu, ki si ga lastijo tako kurdske regionalne oblasti kot vlada v Bagdadu, spremenilo v »tempirano« bombo, ki jo lahko raznese že med oktobrskim uradnim štetjem prebivalstva - to bo skupaj z že več let prelaganim referendumom o končnem statusu mesta, usodno določili tako prihodnost Kirkuka, kot iraškega Kurdistana.

Že v prvih urah po umiku poražene Sadamove vojske je bilo v mestu mogoče prepoznati ozračje in simptome prihajajoče državljanske vojne. Kurdski borci so v želji po maščevanju za desetletja trpljenja pod Huseinovo diktaturo, ki je mesto, kolikor se je le dalo, »arabizirala«, rušili vse pred seboj. Režim Sadama Huseina je v iraški naftni prestolnici in njeni oklici zagrešil dobršen del svojih zločinov. Kurdski maščevalni pohod na Kirkuk bi Američani lahko preprečili, a so bili preveč zasedeni z zaščito naftnih polj. Kurdom so pustili, da so med maščevalnim pohodom opravili umazano delo. Arabsko in turkmensko prebivalstvo se je poskrilo ali razbežalo. Umrlo je veliko nedolžnih ljudi. Kurdi so nato prevzeli vse vodilne položaje v mestu. Začel se je spopad za naravna bogastva, katerega glavne bitke šele prihajajo.

»Ne smemo se posluževati nasilja ali so dovoliti, da smo tiho. O svoji usodi moramo odločati sami. Pred zahtevami ameriške administracije ne smemo kapitulirati zato, ker so nam ameriške sile pomagale pri osvoboditvi. Za to bomo večno hvaležni; naše odnose bomo še bolj utrdili. Tako politične, kot vojaške in gospodarske. Toda kar se tiče naše neodvisnosti in zunanje politike, se bomo odločali sami,« trdi kurdski analitik Baki Barzani, ki poziva k samostojni odločitvi o usodi Kirkuka in - iraškega Kurdistana - ter ob tem dodaja, da so iraški Kurdi zadnjih sedem let zvesto sledili vsem ameriškim navodilom in ukazom ter ob tem pozabili na svoje državnotvorne interese. Zdaj je čas, trdi Barzani, da Kurdistan (do)končno postane neodvisna država. »Mi, državljani Kurdistana, moramo svojo usodo vzeti v svoje roke. Prebivaklci Kirkuka bi se morali postaviti na noge, protestirati in pozdvigniti glas. Ne glede na to, ali se bo ameriška adminstarcija strinjala s tem, ali ne,« pravi Barzani, ki so mu enote Sadama Huseina ubile oba starša.

Kljub vojnim razmeram in katastrofalni infrastrukturi nafta iz okolice Kirkuka trenutno predstavlja skoraj polovico celotnega iraškega izvoza energetikov. Potenciali so neverjetni. Surova nafta na območju Kirkuka je najbolj kvalitetna na vsem Bližnjem vzhodu. Trenutno iz kirkuških naftnih polj prek različnih naftovodov v svet vsak dan krene okoli 350.000 sodov nafte. Pred vojno in sankcijami je dnevni izvoz dosegel tudi 750.000 sodov. Zgolj na račun naftnega bogastva Kirkuka bi lahko odlično živela katera koli srednje velika država. Kurdska regionalna vlada je ne glede na negativno stališče bagdadskih oblasti v zadnjih letih na široko odprla vrata tujim naftnim družbam, ki so v Erbilu odprle številna predstavništva in podpisale dolgoročne pogodbe s kurdsko vlado. Govori se tudi o gradnji novih naftovodov, še posebej v smeri proti Turčiji, ki je v iraškemu Kurdistanu največji gospodarski igralec.

V ustavi avtonomnega Kurdistana je med drugim zapisano, da provinca Kirkuk, kjer je 8,7 milijona sodčkov do zdaj odkritih naftnih rezerv, sodi pod nadzor kurdskih regionalnih oblasti. Ob sprejetju nove ustave v kurdskem parlamentu pred poldrugim letom je predsednik parlamenta Adnan al Mufti dejal, da je bil to zgodovinski dan. »Prvič v zgodovini imajo ljudje Kurdistana svojo ustavo in lahko 'izvajajo' svojo naravno pravico,« je dejal al Mufti.

Dejstvo, da je Irak že skoraj pol leta po parlamentarnih volitvah brez vlade je močno oslabilo pozicijo sunitskih Arabcev tudi v boju za Kirkuk in njegovo naftno bogastvo, kar je dobesedno nafta na kurdski mlin - kurdski politiki so morebitnim koalcijskim partnerjem v Bagdadu zategadelj poslali spisek devetnajstih zahtev. Med njimi je tudi implementacija znamenitega 140. člena iraške ustave, ki bi iraškemu Kurdistanu omogočil, da sam podpisuje pogodbe s potencialnimi - čakajo v vrsti - naftnimi multinacionalkami in omogočil financiranje kurdskih varnostnih enot pešmerg iz zveznega proračuna.

»Kirkuk je sveti kurdski kraj. Ne ljubimo ga zaradi nafte, ampak zaradi zgodovine. Kurdi smo za Kirkuk veliko žrtvovali. Ne bomo se mu kar tako odrekli. Osemdeset odstotkov žrtev Anfala, Sadamovega pogroma nad Kurdi leta 1988, v katerem je umrlo 180.000 ljudi, je bilo iz Kirkuka ali okolice. Uničenih je bilo približno tisoč vasi. Demografska slika regije se je povsem spremenila. Sadam je 'arabiziral' Kirkuk, ta je zato izgubil dušo. Tega ne bomo nikoli pozabili,« mi je pred časom dejal Rizgar Ali Hamajan, bivši predsednik regionalne skupščine Kurdistana.