Ljubljana – Večina prebivalcev Ljubljane z okolico načeloma podpira varovanje okolja, še posebno deklarativno, saj je to družbeno zaželeno. Ko pa se srečujejo z omejevanjem njihovih aktivnosti ali povečanjem stroškov zaradi varovanja okolja, kar bi poseglo v njihov način življenja, vnema hitro popušča. Čim bolj bi morali biti dejavni, tem manj jih je pripravljenih skrbeti za okolje. Tako lahko le petino prebivalcev Ljubljane z okolico opredelimo kot naklonjene varovanju okolja in je zanje to vrednota, za katero so pripravljeni tudi sami kaj narediti, v raziskavi ugotavlja dr. Aleš Smrekar, vodja oddelka za varstvo okolja na geografskem inštitutu Antona Melika pri znanstvenoraziskovalnem centru SAZU. To je majhen delež ozaveščenosti. Po Smrekarjevem mnenju bi lahko rezultate posplošili na vso državo. V raziskavi iz leta 2004 je sodelovalo devetsto oseb, dve tretjini je bilo prebivalcev mestnega okolja Ljubljanskega polja in tretjina primestnega okolja na Iškem vršaju. Vključili so tudi kmete in tiste, ki imajo tesnejši stik z naravo, tako je nastal reprezentativni vzorec. Po Smrekarjevih podatkih je bila to zadnja tovrstna obširnejša raziskava, ugotovitve pa bodo primerjali z letošnjo raziskavo v okviru projekta Income, finančnega instrumenta Life+, sofinanciranega iz evropske komisije, ki ga pri nas vodi javno podjetje Vodovod-Kanalizacija (VO-KA); v njej ugotavljajo, ali informiranje pomaga. Anketiranje je potekalo spomladi, podatki pa bodo dostopni marca prihodnje leto.
Kakšno je v resnici ravnanje?
Z raziskavo iz leta 2004 so želeli ugotoviti dejansko ravnanje in so poskušali izključiti družbeno zaželene odgovore. Tako so izbrana vprašanja iz ankete postavili na treh ravneh. Na prvi, na kateri so ugotavljali hipotetično ravnanje anketirancev, so jih vprašali, ali se strinjajo s trditvijo: »Nobenega smisla ni, da po svojih najboljših močeh skrbiš za okolje, če tega ne počnejo tudi drugi.« Čeprav trditev kar kliče po družbeno zaželenem odgovoru, se samo slabi dve tretjini (59,8 odstotka) sodelujočih z njo ni strinjalo. Odgovori med prebivalci obeh območij, to je Ljubljanskega polja in Iškega vršaja, se ne razlikujejo, večje pa so razlike med prebivalci prvega. Kmetovalci na Ljubljanskem polju (42 odstotkov) in vrtičkarji (49 odstotkov) najmanj nasprotujejo tej trditvi, prebivalci zunaj Ljubljanskega polja (70,5 odstotka) pa najbolj. Podobna anketa je bila v Sloveniji opravljena leta 2000 in v njej se s trditvijo ni strinjalo 45,1 odstotka prebivalcev, v štirinajstih evropskih državah pa povprečno 38,8 odstotka, kar bi po Smrekarjevem mnenju lahko pripisali različni izobrazbeni strukturi.
Rezultati anketiranja kažejo, da je stopnja izobrazbe zelo pomembna pri odnosu ljudi do okoljskih problemov, saj bolj izobraženi razmišljajo do okolja bolj prijazno. Po rezultatih ankete iz leta 2004 se namreč z omenjeno trditvijo ne strinja približno dve petini osnovnošolsko (38,8 odstotka) in poklicno izobraženih (42,6 odstotka). Delež tistih, ki se ne strinjajo, pa močno naraste med srednješolsko (62,6 odstotka) in visokošolsko izobraženimi, saj se v tej skupini s trditvijo ne strinja že skoraj tri četrtine vprašanih (73,7 odstotka).
Glede na to, da je Ljubljansko polje visoko razvito območje v državi, Iški vršaj pa zgolj povprečno razvito, so poskusili ugotoviti razlike med prebivalci teh dveh območij. Čeprav je splošen vtis, da so anketiranci na Ljubljanskem polju bolj okoljsko ozaveščeni, podrobnejša analiza pokaže, da je razlog predvsem nižja izobrazbena struktura na Iškem vršaju. Prebivalci Iškega vršaja pa bistveno bolje poznajo aktualne krajevne okoljske probleme, saj Ljubljančani očitno živijo bolj odtujeno od naravnega okolja in jih neurbana problematika zanima precej manj.
Jutri: Kmetovalci so zelo naklonjeni varovanju okolja
Iz torkove tiskane izdaje Dela