Ljubljana – Kako je mogoče, da lastnik ostane brez svojega dela nepremičnine, ker je sodišče dovolilo prodajo njegovega solastniškega deleža v izvršilnem postopku na javni dražbi, čeprav ne dolguje ničesar, se sprašuje Ljubljančan, ki se mu je zgodilo ravno to. Zaradi domnevno protipravnega ravnanja grosupeljskega okrajnega sodišča je vložil odškodninsko tožbo in od države zahteva 90.000 evrov, kolikor je vredna njegova polovica stanovanjske hiše, brez katere je ostal zaradi, trdi, nezakonitega ravnanja sodišča.
Da Ljubljančan ni več lastnik polovice stanovanjske hiše v Šentvidu, ki mu je pripadla po ločitvi, je presenečeno ugotovil, ko je oktobra 2003 pri Okrajnem sodišču v Grosuplju vložil predlog za delitev solastne nepremičnine. Ob branju sklepa sodišča, ki je njegov predlog za delitev nepremičnine zavrglo, češ da sploh ni več solastnik, je ugotovil, da je bil njegov delež prodan na javni dražbi, ne da bi kar koli vedel o tem. Njegova pooblaščenca, odvetnika Brane in David Sluga, sta ugotovila, da je proti njegovi nekdanji ženi potekal izvršilni postopek upnika NLB na njen oziroma njegov solastniški delež nepremičnine, saj je žena svoj delež podarila otrokom. Na javni dražbi je bil delež prodan drugemu kupcu, in to ženinemu bratu, in čeprav bi se morala v skladu s prvotnim sklepom sodišča iz nepremičnine izseliti dolžnica, je bil sklep spremenjen tako, da se mora iz prodane nepremičnine izseliti Ljubljančan (ki je tako ali tako živel na drugem naslovu).
Sklep mu je sodišče poslalo na naslov, kjer ne živi že 10 let, pošto pa je prevzela in povratnico podpisala njegova nekdanja žena, zato o njem ni vedel nič, niti se zoper njega ni mogel pritožiti. S sklepom sodišča je bila aprila 2006 na Ljubljančanovo polovico nepremičnine vknjižena lastninska pravica na ženinega brata, a tudi tega sklepa ni prejel, saj ga je spet na starem naslovu prevzela nekdanja žena. Po mnenju odvetnikov je bil nezakonit, saj so vknjižbo opravili v izvršilnem postopku zoper Ljubljančanovo ženo in ne njega, tako je sodišče na javni dražbi prodalo tujo nepremičnino in ne tiste, ki je bila last dolžnice.
Tožnik je oktobra 2006 v izvršilni zadevi vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje in predlog za obnovo postopka, a je sodišče vsa njegova pravna sredstva zavrglo. Ugotovilo je, da je bila nepremičnina že maja 2002 obremenjena z izvršbo, medtem ko se je Ljubljančan na podlagi pravnomočne sodbe vknjižil kot njen solastnik 25. avgusta 2003, torej je nanj prešel že z izvršbo obremenjeni delež solastnine. Takšno sklepanje sodišča pa je po mnenju odvetnikov napačno, saj je v tem času na polovici nepremičnine veljala začasna odredba prepovedi odtujitve in obremenitve ravno v Ljubljančanovo korist, zato grosupeljsko okrajno sodišče na tej polovici sploh ne bi smelo začeti izvršilnega postopka. A ker se lastninska pravica, pridobljena na javni dražbi, ne more izpodbijati, Ljubljančan toži državo za vrednost polovice nepremičnine, to je 90.000 evrov z obrestmi.
Državno pravobranilstvo v dogovoru na tožbo vztraja pri tem, da je zahtevek neutemeljen. Povzema ugotovitve sodišča, ki je zavrnilo predlog za obnovo postopka, da Ljubljančan v času, ko je sodišče dovolilo izvršbo na delu nepremičnine, ki je bila last njegove nekdanje žene, še ni bil vknjižen kot lastnik tega deleža, temveč si je pridobil lastninsko pravico pozneje, bila pa je vknjižena plomba na tem delu nepremičnine. Medtem ko Ljubljančan trdi, da je bilo napačno oziroma protipravno tudi vročanje sklepov na nepravi naslov oziroma nepravi osebi, pravobranilstvo vztraja, da je bilo vročanje pisanja opravljeno v skladu z zakonom – kot tako imenovano nadomestno vročanje.
Iz sredine tiskane izdaje Dela