Kirurške operacije odpadajo, zdravstveni sistem je pred kolapsom, bolniki so ogroženi, razmere v državi nečloveške, zdravniki so v stiski. To so nekateri medijski poudarki zadnjih dni. Nismo si jih izmislili novinarji, povzeli smo besede vrhov zdravstvene politike, predstavnikov civilne družbe in zdravnikov. Torej bo že tako. Razmere so nevzdržne.

Nevzdržno stanje je nastalo v pičlih nekaj dneh, odkar je približno tri tisoč zdravnikov nehalo delati noč in dan in delajo le še podnevi ali samo ponoči. Tako na koncu meseca ne bodo več toliko zaslužili, kar je bil tudi poglavitni razlog, da je vlada sprejela zakon, s katerim jim je zmanjšala plačilo za delo. Zaradi denarja pa tudi zaradi podcenjujočega odnosa do njihovega dela so se zdravniki postavili na okope. Po samo nekaj dneh pa jih celotna javnost roti, naj se vrnejo delat.

Do zdravnikov se je v zadnjem času v Sloveniji razvil izjemno ambivalenten odnos. Na glas in v javnosti je tako rekoč vsakdo pripravljen pljuniti na njihovo delo. Že najmanjši virus, kaj šele kakšna večja tegoba pa spravi slehernika na kolena in zdravnika obišče s solzami in prošnjo v očeh. Vse bi (mu) dal, da bi mu pomagal povrniti zdravje. Ta dvoličnost je posledica dolgoletne zdravstvene politike, ki ima vse odgovore, a nobene izvršne moči, zaradi česar zdravstvo že vsaj petnajst let cepeta na mestu.

Da navadnemu državljanu za svoje zdravje ne bi bilo treba dati »vsega, kar ima«, imamo javni zdravstveni sistem, ki pa sta ga tokrat nespametna in prehitra odločitev predvsem vlade in poslancev, nato pa še bojevita drža Fidesa skorajda spravili na kolena. Zdravnike je seveda bolje plačati v javnem sistemu nekoliko več kot pa seči z roko v žep vsakokrat, ko jih bomo obiskovali kot privatnike. Ob razpadu sistema - tokrat smo mu neverjetno blizu - se bo seveda zgodilo prav to. In tu seveda naletimo na dvoličnost stanu in na nerazumevanje oblasti. Zdravniki ne morejo zahtevati več, kot jim lahko damo. Oblastniki pa bi vendarle morali razmisliti o prioritetah v državi. Zdravje zagotovo je prednostna naloga.

Komu torej sploh koristi ta nespametno in po nepotrebnem izzvani umetni kaos? Na prvi pogled nikomur. Ali pa vendarle. Ljudem jemlje zaupanje v zdravnika kot zadnje zatočišče, v katerem se tako rekoč z boleznijo branijo pred izkoriščanjem kapitalizma. Zdravstveni sistem je zato zadnje polje, na katerem se lahko igra oblast, tako politična kot zdravstvena, tako desna kot leva.

Iz četrtkove tiskane izdaje Dela