V Ljubljani so na celi črti odpovedali tako državni in občinski organi kot posamezniki. Obrežja Save, Ljubljanice in drugih mestnih rek in potokov prekrivajo gosti sestoji japonskega dresnika, prav tako del krajinskega parka Ljubljansko barje, nekdanje vrtičkarsko naselje v Črnučah pa je komaj leto dni po prisilnem izgonu vrtičkarjev prerasel več kot meter visok plevel.

Ljubljana - Japonski dresnik, kanadska zlata rozga, žlezava nedotika in ambrozija so imena štirih tujerodnih rastlin, ki so v ljubljanski mestni občini postale prava nadloga. Vse se namreč nezadržno in nenadzorovano širijo po bregovih rek in potokov, ob robu gozdov in neobdelanih ali opuščenih travnikov, po nasipih avtocestnih obvoznic in mestnih ulic ter na številnih gradbiščih sredi mesta, ki jih zaradi gospodarske krize njihovi lastniki niso sposobni niti vzdrževati, kaj šele pozidati. Čeprav so to izredno invazivne vrste, ki izpodrivajo avtohtone rastline, ambrozija pa povzroča celo hude alergije, se v boj z njimi doslej niso podali ne država, ne MOL, ne zasebni lastniki. Medtem ko v večini evropskih držav za boj proti naštetim rastlinam že desetletja vsako leto porabijo desetine milijonov evrov za redno košnjo, puljenje, sušenje in sežiganje ostankov rastlin ter imajo sprejetih več zakonov (skupaj s kaznimi za tiste, ki jih ne spoštujejo), smo pri nas šele na začetku. Pred kratkim je bila resda sprejeta državna odredba z ukrepi za preprečevanje širjenja in zatiranja pelinolistne ambrozije, vendar je to zgolj papirnati tiger, saj ne predvideva ukrepov zoper lastnike zemljišč, na katerih niso poskrbeli za njeno odstranitev. Prav tako manjka akcijski program, kako se bodo država, občine, zasebni lastniki zemljišč in prostovoljci organizirano lotili omejevanja ali uničevanja invazivnih tujih rastlin. To je namreč edini način, da dosežemo resnični učinek, saj imajo omenjene vrste neverjetno sposobnost obnavljanja in razširjanja tako s semeni kot s koreninjenjem (dresnik se lahko razsadi že s koščkom korenine).

V Ljubljani so na celi črti odpovedali tako državni in občinski organi kot posamezniki. Obrežja Save, Ljubljanice in drugih mestnih rek in potokov prekrivajo gosti sestoji japonskega dresnika, prav tako del krajinskega parka Ljubljansko barje, nekdanje vrtičkarsko naselje v Črnučah pa je komaj leto dni po prisilnem izgonu vrtičkarjev prerasel več kot meter visok plevel (prevladujeta zlata kanadska rozga in japonski dresnik). Obrežje Save in izropane vrtove »krasijo« še stari in novi gradbeni ter avtomobilski odpadki. Do Ljubljanice v Gruberjevem kanalu se s kopnega skorajda ne da več priti, saj je večino brežin na gosto prekril dresnik.

Omenjeni rastlini sta tudi najpogostejši plevel na zelenih brežinah ljubljanskega avtocestnega obroča in nepozidanih gradbenih parcelah Emonike, nekdanjih učnih delavnic za Astro, državni parceli na zemljišču nekdanje vojašnice Ljuba Šercerja pri soseski Bežigrajski dvor, mestni parceli bodoče garažne hiše Kozolec 2 v zaledju Slovenske ceste, prav tako na vseh obcestnih parcelah vzdolž Litijske ceste in kamniške proge.

Čeprav je večina navedenih invazivnih rastlin tudi koristna (zlasti v čebelarstvu in zdravilstvu), bi jih vseeno morali zatirati. Ker v njihovi okolici ne uspeva nobena druga rastlina oziroma so sposobne izpodriniti vse druge, namreč obstaja nevarnost, da bo v nekaj letih močno ogrožena biotska raznovrstnost mestne krajine.

Na ravni MOL, ki obsega 275 kvadratnih kilometrov površine, bi morala oblast v proračunu za opisani problem vsako leto zagotoviti več milijonov evrov. Poskrbeti bi morala za redno vzdrževanje (vsaj trikratno košenje, ročno puljenje, sušenje in sežiganje) svojih zelenic, krajinskih in drugih mestnih parkov, obrežij rek in potokov. Del denarja iz občinske blagajne bi morala nameniti profesionalnim komunalnim podjetjem (Snaga in KPL bi denimo zbirala odpadni material, Tisa pa bi ga lahko skladiščila, sušila in na koncu sežigala), del za organizacijo akcij z javnimi deli, preostanek pa bi z vsakoletnim razpisom dobilo več deset društev, ki bi se zavezala, da bodo v sklopu svojega programa ob strokovnem nadzoru izvedla nekaj delovnih akcij odstranjevanja invazivnih rastlin.

Skupaj z državo bi lahko sprejeli odloke in zakone, ki bi takšno početje zapovedali še vsakemu lastniku »napadenega« zemljišča (kmetom, lastnikom vrtov ob hišah, skupnostim stanovalcev v blokih z zelenicami ...). Čim bolj bo mestna ali državna oblast odlašala z uvajanjem predpisov in obveznih akcij, tem višji bodo stroški boja proti tem rastlinam, še zlasti za zdravljenje alergikov, ki jih je vsako leto več.

Iz četrtkove tiskane izdaje Dela