Osamljeni incidenti, ki so jih zakuhali nekateri beograjski navijači - luksuzna vila njihovega pokojnega ideologa leži manj kot streljaj od severne tribune Marakane -, in jih je srbska javnost že obsodila kot sramoto pred vso Evropo, ne morejo pokvariti lepega in vendarle prijateljskega nogometnega večera na štadionu Crvene zvezde, kjer je slovenska reprezentanca osvojila pomembno točko v boju za Euro 2012. Gostovanje na štadionu Crvene zvezde se ni izšlo sanjsko, saj bi le zmaga izničila začetni spodrsljaj izbrancev selektorja Matjaža Keka s tekme proti Severni Irski, toda Slovenci so z vnovič značilno igro opozorili nase tudi kritike, ki so po petkovem »kiksu« že prekrižali udeležence nedavnega mundiala.

Srbi so se bali slovenskih navijačev, vodilni funkcionarji tamkajšnje nogometne zveze, zvezdniški reprezentanti in celo nekateri politiki so družno pozivali rojake, naj preprečijo sramoto - da bi bilo namreč na tribunah štadiona Crvene zvezde več »zmajčkov« kot »orlov« - in naj množično odidejo spodbujat izbrance vse bolj fiktivnega selektorja Radomirja Antića. Do sramote je kljub temu prišlo, predvsem med predvajanjem Zdravljice, na igrišču pa so se vrhunsko plačani »asi« iz najbogatejših evropskih klubov rešili blamaže in javnega linča šele tri minute pred morebitno zgodovinsko zmago Slovenije na jugu Beograda.

V tekmi, ki bi že lahko pomenila skorajšnji konec poti do Varšave, Kijeva in drugih prizorišč turnirja, ki ga bosta gostili čez dve leti Ukrajina in Poljska, so Slovenci vseh narodnosti nekako vstali od mrtvih in z igro zasenčili novega uglednega tekmeca. Da so Srbi igrali le toliko, kot so jim pustili Kekovi fantje, je po tekmi iskreno priznal tudi Antićev štab. Agresivna, toda potrpežljiva igra, in previden pristop začinjen z drzno kombinatoriko v napadu sta tudi na Marakani navdušila vnovič sijajne slovenske navijače, za popoln izkupiček pa bi se morali naši vendarle izogniti tako rekoč kroničnemu padcu zbranosti in zamisli ob koncu nekaterih ključnih tekem (ZDA, Severna Irska, Srbija).

Razlog za ta pojav se morda skriva v ozkem kadrovskem naboru, ki ga ima na voljo Matjaž Kek, saj po številnih njegovih menjavah - te so seveda nujne - pade ritem slovenske igre. Mariborčan počasi, a zanesljivo že vključuje mlade moči v preverjeno zasedbo, bržčas bi se lahko še bolj oprijel svoje filozofije: »Raje ponudim priložnost mladim silam, kot da bi se vračal k preteklim in neuspešnim (kadrovskim) rešitvam.« Tega se v Beogradu le ni povsem držal. Prihodnji mesec se zdi kot nalašč za blago oktobrsko revolucijo in prevetritev »neuspelih rešitev«, Ferski otoki in Estonija ob nujnem - ne pa samoumevnem - izkupičku šestih točk ponujata tudi realno možnost za kakšen eksakten preizkus širine A-selekcije Slovenije.

»Misliš že, da si dosegel meje svojih zmožnosti, in glej, pritečejo nove sile. Prav to je življenje,« je nekoč zapisal ugledni pisatelj Franz Kafka. Toda, da ne bo pomote: slovenski udeleženci Južne Afrike 2010 so še vedno med najmlajšimi v Evropi.

Iz tiskanega Dela