Lokalne volitve so, tako kot vsa izrekanja državljanov, merilec razpoloženja javnosti. Ne zelo natančen in tudi ne usoden, a zagotovo pomemben kažipot smeri političnih procesov v državi do naslednjih parlamentarnih volitev. Tako je bila županska zmaga Zorana Jankovića v Ljubljani pred štirimi leti prvi znanilec sprememb na razbiti levi sredini. Zmagoslavje »neodvisnih« list in kandidatov, zlasti v velikih središčih ob menjavah lokalnih oblasti, je bilo pomembno opozorilo etabliranim strankam, da je zaupanje vanje že precej načeto. In čeprav morebiten dramatičen padec podpore koalicijskemu četvercu na lokalni ravni ne bi avtomatično pomenil tudi nezaupnice sedanji vladi, bi ta v zadnjo polovico mandata vstopila precej oslabljena. Hud poraz bi neizogibno zaznamoval njene prihodnje odločitve, še posebno tiste, ki jih morajo potrditi tudi poslanci. Zato je premier pred začetkom kampanje zahteval javno zagotovilo stranke, da bo stala tudi za najbolj osovraženimi projekti vlade, če so nujni, ne glede na politično preživetje – in ga tudi dobil.

In zato je danes, ko se začenja uradna volilna kampanja, pomemben dan. V resnici se stranke pripravljajo na volitve že nekaj mesecev. Nova Slovenija zato, ker bi z dobrim rezultatom nakazala, da se čez dve leti vendarle lahko vrne v parlament. SLS zato, ker se mora za novi vzpon, ki se nikakor noče začeti, vsaj približati svojemu dosedanjemu statusu večne zmagovalke županskih volitev. Zares zato, ker so ga afere v zadnjem letu sesule na dno javnomnenjskih meritev, pa tudi zato, ker kot novinec svoje teže v lokalnih okoljih sploh še nikoli ni izmeril. LDS zato, ker je pod Kresalovo postala stranka z izpostavljeno predsednico, a z neprepoznavno bazo. SNS in Desus bosta lahko zadovoljna že, če bosta samo okrepila svoj položaj politične stalnice na slovenskem političnem prizorišču. Ključno pa bo, kakšen bo volilni izplen SDS in SD. Obe največji stranki sta – pričakovano – zelo zadržani v tekmah za župane v največjih središčih. Svoje kandidat(k)e sta predstavili pozno in brez pretiranega hrupa, kar kaže, da nameravata svojo moč izmeriti v naskoku na svetniška, in ne na županska, marsikje vnaprej »oddana« mesta. Pri čemer SDS po padcu referenduma o arbitražnem sporazumu zdaj res potrebuje zmago, SD pa, na drugi strani, slab rezultat vnaprej blaži z opozorili o izrednih razmerah, v katerih je prevzela vlado.

A volilne napovedi strank so samo del običajne marketinške strategije. Konec koncev so rezultati lokalnih volitev ponavadi takšni, da zmago lahko razglasijo kar vse stranke. Tokratne volitve bodo zelo posebne zato, ker bo kampanja potekala na dveh vzporednih krožnicah. Na eni se bodo kandidati v javnih soočenjih prerekali o, denimo, gradnji lokalne čistilne naprave ali o prostorskih načrtih. Na drugi bodo poslanci, ki bodo hkrati kandidati – skoraj tretjina poslancev kandidira tudi za župane –, odločali o vseh ključnih projektih, ki bodo zaznamovali prihodnost države v prihodnjih desetletjih. Dvigovali bodo roke za morebitno zamrznitev plač v javnem sektorju. Glasovali bodo o tem, ali bomo delali nekaj let dlje in o proračunu za prihodnji dve leti, v katerega bo vključena tudi vsaj polovična zamrznitev pokojnin. V času kampanje se napoveduje velika stavka dela uslužbencev javnega sektorja in prav v prihodnjih tednih čaka vlado eden najresnejših spopadov z najmanj dvema sindikalnima frontama.

Zato ne bo nikakršno presenečenje, če bodo usodne odločitve spet nekoliko preložene – na čas, ko bo jasno, kam meri politični smerokaz.

Iz petkove tiskane izdaje Dela