»Koalicijski partnerji bomo posebej spodbujali proizvodnjo energije iz obnovljivih in okoljsko sprejemljivih virov energije ter pri tem še posebno investicije v fotovoltaične elektrarne v obsegu do 500 megavatov,« piše v koalicijski pogodbi strank sedanje vlade. Ciljna moč je zelo ambiciozna, zato obstaja dvom, ali so sestavljavci pogodbe res vedeli, s čim so se strinjali, toda namera je kristalno jasna.

Sončne elektrarne so se tudi v tem smislu začele širiti kot gobe po dežju, njihova moč se skoraj vsako leto podvoji. V Sloveniji jih je že skoraj 400, moči pa niti ni težko korenito povečati, saj imajo zgolj 14 megavatov moči oziroma zadoščajo za dober promil slovenske porabe. Za postavitev sončne elektrarne na streho je bila dovolj lokacijska informacija, agencija za energijo je dala deklaracijo, elektrodistributer soglasje za priključitev v omrežje, Eko sklad pa posojilo. Do pomladi letos je bilo torej vse krasno.

Takrat pa so udarili gradbeni inšpektorji. Eden od njih je ugotovil, da sončne elektrarne pravzaprav potrebujejo gradbeno dovoljenje, drugi oziroma ministrstvo za okolje in prostor, pa so mu pritrdili. »To je stanje duha, da se ga bog usmili,« so v nekaterih krogih komentirali razmerja na okoljskem ministrstvu.

Krožijo celo domneve, da je za tem sam minister Roko Žarnić, ki je strokovnjak za gradbeništvo in statiko, vključno s protipotresno.

Prepovedati se da vse, vendar to ni smiselno. Če bi Plečnik za vsako drobnarijo potreboval gradbeno dovoljenje, ne bi v Ljubljani imeli nič njegovega. Če za enojni kozolec, bazen na vrtu, velike reklamne panoje ob cestah ali majhno brunarico ni treba dobiti gradbenega dovoljenja, potem tudi za sončne kolektorje ali elektrarno ne bi smelo biti predvideno. Kdo bo namreč odgovarjal, če paneli zdrsnejo s strehe individualne hiše? Država? Nak, škodo bo imel samo lastnik. Verjetno bo tudi premislil, kaj lahko postavi na streho, da ne bo nevarnosti.

Zaradi novega zapleta se stolček ministra za okolje menda spet trese. Morda pa bi se morali tresti kar vsi vladni stolčki, tako sedanji kot prejšnji. Neučinkovito ministrstvo ni posledica vodenja enega ministra, temveč rezultat dolgoletnega odnosa do resorja, ki nikoli do zdaj ni bil »državotvoren«, kar je neumnost, saj zajema in ureja največ države. Ministrstvo je bilo vedno ostanek v koalicijski delitvi položajev, zasedel pa ga je že kdo. Če se bo Borut Pahor lotil sprememb, mora najprej povečati ugled okoljskega ministra v svoji vladi.

Druga možnost je, da inšpektorji le izvajajo širše zamišljene vladne varčevalne ukrepe. Pri tem je naravnost imenitno ustavljati gradnjo sončnih elektrarn. Za megavatno uro elektrike je treba letos glede na referenčno tržno ceno v Sloveniji plačati 53,41 evra. Stroški magavatne ure elektrike iz sončne elektrarne pa znašajo od 353,42 do 386,38 evra, kar je tudi priznana cena zagotovljenega odkupa. Dokler je sončnih elektrarn malo, stroški države oziroma odjemalcev elektrike niso veliki, ko jih bo veliko, pa se utegnejo razmerja spremeniti. Ob tem, da bo delež elektrike iz obnovljivih virov energije komaj kaj spremenjen.

Znak v tej smeri je med drugim tudi odločitev nemške vlade za podaljšanje obratovanja nukleark. Hočemo zanesljivo in poceni oskrbo z elektriko, hkrati pa vlagamo v tehnologije za izrabo obnovljivih virov energije z višjim izkoristkom, kot ga imajo sedanje sončne elektrarne. Ob tem bi veljalo razmisliti tudi o tovarni za razvoj in proizvodnjo sončnih celic, kajti prihodnost je gotovo sončna.