Katero kitico č'mo kot himno zapet'

Kdo bi si mislil, da niti po enaindvajsetih letih, odkar je skupščina Socialistične republike Slovenije določila Prešernovo Zdravljico kot besedilo državne himne, pravzaprav ne vemo, ali je naša himna celotna Zdravljica ali le njena sedma kitica?

sre, 03.11.2010, 12:41

Kdo bi si mislil, da niti po enaindvajsetih letih, odkar je skupščina Socialistične republike Slovenije (SRS) določila Prešernovo Zdravljico kot besedilo državne himne, pravzaprav ne vemo, ali je naša himna celotna Zdravljica ali le njena sedma kitica?

Kdo bi si mislil, da zlasti vsebine druge kitice, ki bi jo nekateri radi v celoti, tržaški pisatelj Boris Pahor pa delno, dodali sedmi kitici, marsikateri Slovenec sploh ne razume? In kdo bi si mislil, da še nihče ni v celoti pojasnil, kako je Zdravljica nastajala, čeprav poznamo kar tri Prešernove rokopise z njenim zapisom v bohoričici, ki omogočajo natančno rekonstrukcijo pesnikovega ustvarjalnega postopka.

Ugledni in po svetu zelo cenjeni tržaški pisatelj Boris Pahor je že večkrat javno izrazil svoje nasprotovanje besedilu slovenske himne, med drugim v izčrpnem pogovoru v Sobotni prilogi Dela. V odzivih na njegovo pobudo se v glavnem navaja, kako naj bi po njegovem predlogu novo besedilo poleg sedme vsebovalo še drugo kitico Zdravljice, vendar je njegov predlog v resnici nekoliko drugačen. V dveh od teh odzivov se je spet enkrat izkazalo, da povzroča razumevanje Prešernove poezije marsikomu hude preglavice, in sicer ne samo učencem osnovnih in srednjih šol, ampak tudi ljudem z univerzitetno ali še višjo izobrazbo.

Pisatelj Pahor je prepričan, da je besedilo himne Republike Slovenije sedma kitica Prešernove Zdravljice, pač v skladu z določilom 5. člena leta 1994 sprejetega zakona o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi. Jernej Letnar Černič je upravičeno opozoril na to, da leta 1991 sprejeta ustava, ki so ji po ustavnopravnem redu vsi zakoni podrejeni, kot himno določa celotno Zdravljico. Če je naša himna celotna pesem in ne le njena sedma kitica, pa se takoj zastavi vprašanje, za katero od njenih različic gre. Tega namreč ustava ne pove, zakon pa še toliko manj, ker se je omejil na eno od osmih kitic. Na podstrani državni simboli spletne strani vlade je v zvezi s himno navedena povezava na predstavitev Zdravljice v prosti spletni enciklopediji Wikipediji, kjer pa ni vse tako, kot bi bilo treba.

Kaj je resnično predlagal Pahor?

V pogovoru je Boris Pahor omenil, kako se je slovenskemu predsedniku Danilu Türku pritožil nad besedilom slovenske himne: »Mi imamo himno, ki Slovencev ne omenja, kar je absurd.« Pri tem je seveda treba poudariti, da je Pahor izhajal iz morda zmotnega prepričanja, da je besedilo slovenske himne sedma, to je predzadnja kitica Prešernove Zdravljice, katere prvi stih je Živé naj vsi naródi. Pahor je še povedal, da bo poskusil doseči spremembo besedila himne: »Državnemu zboru bom predlagal spremembo slovenske himne, a morala bi me podpreti ljudska zavest, ki razlikuje narodni princip od nacionalizma.«

Avtorji treh odzivov na ta pogovor so Pahorja razumeli ali tako, da bi morala biti na začetku himne druga kitica, ki se začenja s stihom Komú narpred veselo in ki v nadaljevanju govori o Slovencih, tej pa bi lahko sledila sedma, ali pa tako, da bi bilo treba sedanjo sedmo kitico zamenjati z drugo. Pravnik in podoktorski raziskovalec Jernej Letnar Černič je na pravnem informacijskem portalu IUS-INFO v kolumni, v kateri je opozoril na dejstvo, da je po ustavi naša državna himna celotna Zdravljica, ne pa samo njena sedma kitica, zapisal: »Zato gospod Pahor predlaga, da bi kot slovensko himno razglasili drugo kitico Prešernove Zdravljice (...). Pri tem ni omenil, da bi bilo potrebno himno spremeniti, temveč zgolj, da se v himno vstavi tudi omenjena druga kitica Zdravljice.«

Podobno se je izrazil novinar Marko Crnkovič v kolumni Bog žívi Senegal in Vzhodni Timor! Gre pravzaprav za namig na četrti stih druge kitice Zdravljice Bog živi ves slovenski svet , tiste kitice torej, ki naj bi jo pisatelj Pahor rad postavil na začetek slovenske himne. Crnkovič je namreč Pahorjev predlog razumel takole: »Pahor si seveda želi drugo kitico Zdravljice (...). S tem bi se po njegovem himna morala začeti, šele potem bi lahko sledila sedma.«

Tretji odziv na Pahorjevo pobudo je na spletu objavil Miran Hladnik, redni profesor za slovensko književnost na filozofski fakulteti. V prispevku O pobudi za zamenjavo besedila slovenske himne je Pahorjevo pobudo predstavil takole: »Sedma kitica Prešernove Zdravljice, ki je bila pred 20 leti spontano izbrana za slovensko himno, naj bi bila neprimerna, ker ne govori o Slovencih, ampak izpostavlja dobre odnose s sosedi. Najbolj glasno se za zamenjavo zavzema pisatelj Boris Pahor, podpirajo ga veterani slovenske osamosvojitve, že prej pa so bili z internacionalističnim sporočilom te kitice nezadovoljni v zvezi domovinskih društev Hervardi. Zamenjali naj bi jo z drugo kitico, ki se glasi: Komú nar pred vesélo ...« Hladnik v nadaljevanju navaja številne razloge, ki govorijo proti pobudi.

Letnarju Černiču, Crnkoviču in Hladniku lahko očitamo, da so pogovor s Pahorjem brali preveč površno. Pisatelj je namreč Društvo slovenskih pisateljev prosil, naj pošlje državnemu zboru takle predlog novega besedila slovenske himne: »Bog našo nam deželo, bog živi ves slovenski svet. Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan .« Če bi bil predlog sprejet, bi bilo novo besedilo slovenske himne sestavljeno iz tretjega in četrtega stiha druge kitice in iz prvih štirih stihov sedme kitice Prešernove Zdravljice.

Velike težave z razumevanjem Prešernovih pesmi

Slavistično društvo Slovenije je na začetku meseca novogoriškemu slavistu Zoranu Božiču podelilo posebno priznanje za najboljšega doktorskega študenta. Po mnenju profesorice Bože Krakar Vogel si ga je Božič zaslužil zaradi izjemnega obsega in izjemne kakovosti svoje doktorske disertacije Poezija Franceta Prešerna v srednješolskih učbenikih in njena recepcija. Profesorica je v obrazložitvi priznanja med drugim napisala, da »avtor izhaja iz teze, da je Prešeren težaven za razumevanje in interpretacijo, tako da celo prešernoslovci včasih udarijo mimo, zato je težavnost te poezije za dijake toliko bolj razumljiva«. Teza še kako drži. Oglejmo si, kako drugo kitico Zdravljice, za katero se zavzema Pahor, v svojih prej omenjenih spisih razumeta Miran Hladnik in Marko Crnkovič. Kitica se glasi: Komú nar pred vesélo / Zdravljíco, brátje! čmo zapét'? / Bóg nášo nam dežélo, / Bóg žívi ves slovénski svét, / Brate vse, / Kar nas je / Sinóv slovéče matere!

Po Hladnikovem mnenju druga kitica v nasprotju s sedmo, ki govori o neposrednih sosedih, poudarja »slovanski internacionalizem«. Sklep utemeljuje takole: »Izraz slovenski v drugi kitici se ne nanaša (samo) na Slovence, ampak v duhu slovanske vzajemnosti 19. stoletja na vse Slovane, tudi 'sinovi sloveče matere' (ali v prvotni varianti 'sinovi slovenske matere') ustrezajo sinovom matere Slave iz Krsta pri Savici ('največ sveta otrokom sliši Slave').« Kot bom pojasnil v nadaljevanju, se izraz slovenski svet v četrtem stihu druge kitice v nasprotju s Hladnikovim mnenjem ne nanaša na vse Slovane, ampak na vse Slovence, ki so v Prešernovem času živeli v več avstrijskih deželah.

Sloveča mati 
je pramaternica kranjska?

Crnkovič pa je v svoji kolumni zapisal naslednjo, komaj verjetno domislico: »A Bog še ni najhujše v drugi kitici: nadaljevanje je namreč seksistično. Pesnik najprej poje o ljudeh, kot da so vsi moškega spola ('bratje', 'sinovi'), žensk kot da ni, kar je po današnjih standardih najmanj politično nekorektno. In ko končno le omeni bitje ženskega spola, je to 'sloveča mati', nekakšen ur-uterus carniolus, iz katerega da vsi izhajamo - kar lahko za otroke XX./XXI. stoletja (še posebej za punčke) izpade retrogradno in šovinistično.«

V zvezi z domnevnim seksističnim ravnanjem pesnika samo toliko, da se Crnkoviču niti sanja ne, za kaj gre. Bratje v petem in hkrati sinovi v sedmem stihu so slovanski narodi, otroci sloveče matere ali matere Slave, in ker je narod, kot vemo, moškega spola, je pesnik za primerjavo vzel brate in sinove, ne pa sestre in hčere. Iz Crnkovičevih besed »nekakšen ur-uterus carniolus, iz katerega da vsi izhajamo«, pa je očitno, da v vseh bratih v petem stihu vidi vse Kranjce, ki jih je rodila pramaternica kranjska. Komentar ni potreben. Kaj torej pomeni druga kitica, če ne to, kar trdita Hladnik in Crnkovič? Naj tu samo ponovim, kar o tem vem že iz dijaških let.

Naj Bog živi Kranjsko, 
vse Slovence in vse Slovane

V drugi kitici Zdravljice gre za povsem jasno stopnjevanje. Pesnik najprej nazdravlja svoji deželi. Mišljena je seveda Kranjska, kjer se je rodil, živel in deloval. Če bi bil avtor pesmi kak drug slovenski pesnik tistega časa, bi pričakovali, da bosta prišla za deželo na vrsto cesar in Avstrija. Ker pa je njen avtor svobodomislec (»frajgajst«), ki mu ne za državo ne za njenega vladarja ni bilo kaj dosti mar, ampak so bile zanj najvišje vrednote vse kaj drugega (ljubezen, svoboda, bratstvo, tudi žlahtno vino), v celotni pesmi ne o cesarju Ferdinandu ne o njegovem cesarstvu ni ne duha ne sluha.

Nasprotno, »deželi« sledi »ves slovenski svet«. Prešeren je s tem mislil vse Slovence, ki so takrat živeli v različnih deželah Avstrije. Nazadnje pa res nazdravlja še vsem slovanskim narodom, »sinovom sloveče matere«. Sicer pa se »sinovi oziroma otroci matere Slave« ne omenjajo samo v Krstu pri Savici , ampak tudi v četrti kitici Zdravljice ( Otrok, kar ima Slava ). Skratka: Prešeren v drugi kitici nazdravlja zaporedno najprej deželi Kranjski (oziroma preneseno vsem Kranjcem), potem vsem Slovencem in nazadnje vsem Slovanom. Povsem skladno s tako razlago je nadaljevanje pesmi, saj je v tretji kitici govor o osvoboditvi domovine Slovencev (namig na zedinjeno Slovenijo?), v četrti pa o spravi med slovanskimi narodi.

Druga kitica Zdravljice torej po mojem mnenju poudarja, prvič, deželno pripadnost, drugič, slovenstvo in, tretjič, slovanski internacionalizem.

Prvotna Zdravljica iz leta 1844 
je precej drugačna 
od tiste iz leta 1848

Prvi Prešernov zapis Zdravljice je nastal ob novini, to je na martinovo leta 1844. Prešeren ga je nato skrajšal za eno kitico in nekatera mesta bistveno predelal. Po pričevanju Janeza Trdine je njeni objavi nasprotoval ljubljanski cenzor. Ko je pesnik leta 1846 za objavo pripravljal rokopisa svojih pesmi, je vanju uvrstil tudi Zdravljico, vendar brez kitice z začetnim stihom V sovražnike 'z oblakov , ker je menil, da bi prav ta utegnila biti najbolj sporna. Ker pa je dunajski cenzor Fran Miklošič kot za državo nesprejemljivo označil tudi sedanjo četrto kitico s prvim stihom Edinost, sreča, sprava , je Prešeren Zdravljico v rokopisih Poezij sam prečrtal. Njen izid je bil mogoč šele v revolucionarnem letu 1848, ko je bila začasno odpravljena cenzura. Prvo objavo je doživela 26. aprila v Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novicah. Proti koncu leta jo je natisnil še Miha Kastelic v dolgo pričakovanem petem zvezku Krajnske čbelice. Po objavah v peti Krajnski čbelici in v Novicah se ravna tudi natis Zdravljice v prvi knjigi Prešernovega Zbranega dela iz leta 1965, ki jo je uredil literarni zgodovinar, akademik Janko Kos. V tej knjigi so predstavljeni tudi skoraj vsi zapisi Zdravljice, ki so se ohranili. Od teh sta najpomembnejša najstarejša, ki sta napisana še v bohoričici.

Zdravljica kot slovenska himna 
v slovenski zakonodaji

Pravnik Jernej Letnar Černič v omenjeni kolumni kot pravno podlago slovenske himne navaja ustavo iz leta 1991 in zakon o grbu, zastavi in himni RS iz leta 1994. Glede vprašanja, zakaj zakon v domnevnem nasprotju z ustavo kot himno določa samo sedmo kitico, ki Slovencev ne omenja, pa pritrjuje mnenju pisatelja Pahorja, da je na tako odločitev vplival Kardeljev duh. Kardelj je namreč dajal prednost internacionalizmu pred narodno zavestjo. Če je res tako, pa je omembe vredno, da je bilo tokrat že drugič, ko je Kardeljev duh odločilno posegel vmes.

Zdravljica namreč ni bila določena kot besedilo slovenske himne šele decembra 1991, ko je bila sprejeta ustava, ampak že več kot dve leti prej. Skupščina SRS je 27. septembra 1989 sprejela in razglasila amandmaje k slovenski ustavi iz leta 1974, s čimer je zakoličila slovensko osamosvajanje. Ustavni amandma XII določa v 1. členu: »Himna Socialistične republike Slovenije je Zdravljica.« Že čez pol leta, 29. marca 1990, pa je skupščina RS sprejela kratek zakon o himni Republike Slovenije, ki je začel veljati 24. aprila tega leta. V 1. členu piše: »Ta zakon določa besedilo in melodije himne Republike Slovenije 'Zdravljica' ter njeno uporabo.« V 4. pa: »Besedilo himne Republike Slovenije je sedma kitica pesmi Franceta Prešerna 'Zdravljica', melodija pa iz zborovske istoimenske skladbe skladatelja Stanka Premrla.« Pod zakonom je podpisan takratni predsednik skupščine RS Miran Potrč, pod ukazom o njegovi razglasitvi pa predsednik predsedstva RS Janez Stanovnik. Zakon je torej v morebitnem nasprotju z ustavnim amandmajem XII kot slovensko himno namesto celotne Zdravljice določil samo sedmo kitico, v kateri Slovenci nismo omenjeni.

Zgodba se je skoraj do pičice natanko ponovila po osamosvojitvi. Šesti člen ustave iz leta 1991 je prevzel določilo 1. člena ustavnega amandmaja XII s to razliko, da je od Socialistične republike Slovenije ostala samo Slovenija (!?), 5. člen zakona o grbu, zastavi in himni RS iz leta 1994 pa je v nebistveno spremenjeni obliki prevzel določilo 4. člena zakona o himni RS iz leta 1990. Če se strinjamo s Pahorjem, je Kardeljev duh tako ponovno dosegel, da se je besedilo slovenske himne z osmih kitic Prešernove Zdravljice skrčilo na eno samo, in sicer na tisto, ki poudarja internacionalizem!

Zdravljica na spletnih straneh državnega zbora in vlade

O naši himni je govor tudi v sklopu predstavitev državnih simbolov (grba, zastave in himne) na spletnih straneh državnega zbora in vlade. Na strani državnega zbora piše, da je besedilo naše himne sedma kitica pesmi Franceta Prešerna Zdravljica. Glede vsebine slovenske himne pa je navedeno: »Zdravljico je Skupščina Republike Slovenije sprejela za slovensko himno 29. marca 1990, že pred slovensko osamosvojitvijo.« Podatek proti pričakovanju ni točen, saj sem v prejšnjem poglavju povedal, da je skupščina takrat sprejela zakon o himni, Zdravljico pa je sprejela za himno že pol leta prej, 27. septembra 1989, in sicer v XII. ustavnem amandmaju.

Na spletni strani vlade se predstavitev himne začne z navedbo določil v ustavi iz leta 1991 in v zakonu o grbu, zastavi in himni RS iz leta 1994, ki sicer nista skladni, ampak očitno to doslej nikogar ni motilo. Sledi besedilo sedme kitice, pod njim pa je povezava do celotnega besedila Zdravljice. Ob njem so tri ilustracije: Prešernov portret, fotografija Prešernovega spomenika v Ljubljani in med njima slika Prešernovega rokopisa, na kateri sta zadnji kitici Zdravljice, obe prečrtani. Navedba v podnapisu, da je to Prešernov rokopis slovenske himne iz leta 1844, je napačna, saj gre za 27. stran enega od dveh cenzurnih rokopisov Prešernovih Poezij iz leta 1846, ki ju je pesnik napisal v gajici.

Na podstrani državni simboli spletne strani vlade je desno zgoraj modro okno, ki spodaj navaja še dve povezavi v zvezi s himno. Druga nas pripelje do predstavitve Zdravljice v prosti enciklopediji Wikipedija. Zaradi marljivih wikipedistov se ta predstavitev pogosto popravlja in dopolnjuje, nekaj sprememb pa je doživela pred kratkim tudi po moji zaslugi. Po tvorcih predstavitve himne na spletni strani vlade gre očitno za verodostojen vir, podroben pregled podatkov pa je pokazal, da nekateri od njih niso točni.

Zdravljica v Wikipediji

Ker se vsebine Wikipedije spreminjajo vsak dan, ni rečeno, da bo v času, ko boste ta spis brali vi, predstavitev še taka, kot je bila 17. oktobra, ko je nastal ta zapis. Na koncu poglavja Besedilo piše: V eni izmed predhodnih variant je ohranjena še deveta kitica: Ljubezni sladke spone / naj vežejo vas na naš rod, / v njim sklépajte zakone, / de nikdar več naprej od tod / hčer sinov / zarod nov / ne bo pajdaš sovražnikov! / Bog naj vse, / kar nas je, / živi tovarše združene!

V poglavju Različice besedila piše o prvih dveh zapisih, ki sta še v bohoričici, med drugim tole:

»1. V Prešernovi zapuščini (Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, rokopisni oddelek, Ms. 471, št. 3) se je ohranil rokopis pesmi, pisan v bohoričici. Rokopis iz leta 1844 vsebuje besedilo, ki je večkrat prečrtano in popravljeno. Verjetno gre za osnutek, na katerem je pesem nastajala. Njegov naslov se glasi Zdravica ob novini leta 1844. (...) Zanimivost je 9. kitica, ki sicer v večini literature ni objavljena, ima pa 10 vrstic in ne 7, kakor ostale kitice.

2. Drugi rokopis iz Prešernove zapuščine (NUK, rokopisni oddelek, Ms. 471, št. 4) je še en zapis pesmi, ki ga je napisal Prešeren lastnoročno. Gre za prepis bolj ali manj končne različice, tako da rokopis ne vsebuje popravkov oziroma prečrtanega besedila. 9. kitica na tem rokopisu ni več zadnja, ampak je uvrščena na šesto mesto, takoj za kitico Bog žívi vas Slovenke. Prav tako nima več deset vrstic, saj ji zadnje tri manjkajo - kitica je namreč 'standardizirana' po ostalih sedemvrstičnih.«

Prvi rokopisi Zdravljice 
so še v bohoričici

Po Wikipediji sta od šestih ohranjenih rokopisov Zdravljice za razumevanje njenega nastanka ključna dva, oba pisana še v bohoričici. Hrani ju Rokopisna zbirka Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani (Ms. 471, št. 4 in 3). Obstajal pa je še tretji rokopis v bohoričici, ki ga Wikipedija ne omenja, čeprav navaja povezavo do njegove objave. Tudi če se je ohranil, ni znano, kdo ga ima. V rokah ga je imel leta 1883 umrli gimnazijski profesor Ivan Macun. Njegova vsebina je znana do potankosti, ker je Macun v svoj izvod petega zvezka Krajnske čbelice ob tiskano različico Zdravljice dopisal vse tiste stihe oziroma posamezne besede rokopisne različice, ki so se od nje razlikovali. Ta zvezek je po Macunovi smrti prišel v roke nekega R. Krmavnarja, ki je natančno rekonstrukcijo »Macunovega« rokopisa Zdravljice že leta 1895 objavil v Ljubljanskem zvonu v članku Nekaj Prešernove ostaline .

Čez natanko trideset let je bila javnost po zaslugi literarnega zgodovinarja Avgusta Žigona seznanjena še s preostalima dvema od treh znanih zapisov Zdravljice v bohoričici. Njegov v reviji Dom in svet objavljeni članek Prešernova zdravica je prinesel prepis rokopisa Ms. 471, št. 4, ki je brez popravkov, in fotografije rokopisa Ms. 471, št. 3, ki vsebuje številne popravke. Pet let po koncu druge svetovne vojne pa je v Slavistični reviji izšla obsežna študija literarnega zgodovinarja Alfonza Gspana, v kateri je bila opravljena natančna primerjava med rokopisoma v bohoričici, ki ju hrani Rokopisna zbirka NUK, in tisto različico Zdravljice, ki jo vsebujeta v gajici napisana cenzurna rokopisa Prešernovih Poezij iz leta 1846.

Natančne prepise v NUK-u shranjenih rokopisov v bohoričici je objavil tudi Janko Kos v prvi knjigi Zbranega dela Franceta Prešerna. Bralec dobi vtis, da se ni z njima pred njim nihče ukvarjal, saj je gladko zamolčal tako Žigonov članek kot Gspanovo študijo, zatajil pa je tudi tretji, »Macunov« rokopis v bohoričici. To Zbrano delo je izdala Državna založba Slovenije leta 1965 v kar 5000 izvodih. Nekatere knjižnice imajo več kot deset izvodov, prednjači pa Mestna knjižnica Ljubljana s kar 43 izvodi. Ob vsej tej množici pa je izposojenih silno malo. To je torej literatura, ki Slovence zelo malo zanima.

Časovno zaporedje 
najstarejših rokopisov

Če bo kdo od bralcev želel slediti moji analizi, mu ne bo treba obiskati knjižnice, ker je spletna ponudba povsem zadostna. Krmavnarjevo objavo in Žigonov članek bo zlahka našel v Digitalni knjižnici Slovenije. Dobri skenogrami obeh rokopisov v Rokopisni zbirki NUK pa so dostopni tako na spletni strani društva Hervardi kot v Wikimedijini zbirki. Prešeren je pesem obakrat zapisal na vse štiri strani dveh listov, ki sta velika približno 12,2 x 19,3 cm in ki ju je pozneje večkrat prepognil. Splača si vzeti čas in si ju podrobneje ogledati, saj nam dajeta neposreden vpogled v pesnikov ustvarjalni postopek! Povsem jasno je, da je rokopis Ms. 471, št. 4, ki ga Wikimedija imenuje »prepis bolj ali manj končne različice«, v resnici prvi zapis pesmi. Na njem ni nobenih popravkov, začne se z Zdravica ob novini 1844 , konča pa z Amen . Pesem ima devet kitic. Zdi se, da je pesnik pesem táko, kot mu je dozorela v glavi, prelil na papir. Da ne gre za končni izdelek daljšega ustvarjanja, se vidi po tem, da je nekatere dele pesmi pozneje temeljito spremenil. Podobnega mnenja je bil že Žigon leta 1925: »To je p r v a nam ohranjena faza »Zdravíce«. Prvotnejša od té nam dodanes ni znana.«

Zakaj se popravkov ni lotil na tem zapisu, ni jasno. Na njegovi podlagi je nastal napisal »Macunov« rokopis, ki ga lahko imenujemo prvi prepis. Zdravica ima tako kot v prvem zapisu devet kitic. Tista z začetkom Ljubezni sladke spone je na šestem mestu. V besedilu je naredil Prešeren samo dve spremembi. V kitici z začetkom Mladenči! zdaj se poje je v zadnjem stihu glagol varvat' zamenjal z branit' in na koncu pesmi je izpustil Amen.

Tudi tega rokopisa Prešeren ni popravljal, ampak ga je v celoti še enkrat prepisal na štiri strani dveh novih listov. Nastal je drugi prepis (rokopis Ms. 471, št. 3, po Wikimediji napačno »osnutek, na katerem je pesem nastajala«), namenjen piljenju. Besedilo je do pičice enako tistemu v prvem prepisu z eno pomembno izjemo. Prešeren se je namreč že pred prepisovanjem ali med njim odločil za bistveno spremembo. Iz pesmi je izločil šesto kitico z začetkom Ljubezni sladke spone. O razlogih za to lahko samo ugibamo. Ni pa se tej kitici povsem odrekel, saj jo je dopisal za zadnjo kitico pesmi s prvotnim začetkom Visoko zdaj prijatli. Zakaj? Ker z nekaterimi stihi preostalih osmih kitic Zdravljice ni bil zadovoljen, je računal s tem, da bo kakega od njih zamenjal s kakim stihom te kitice. V resnici se je to tudi zgodilo. Tudi do te ugotovitve je prišel že pred 85 leti pronicljivi Žigon. Prešeren je nato pri predelovanju pesmi nekatere kitice bolj malo spremenil, nekatere pa precej. Kot je povsem pravilno ugotovil Alfonz Gspan v omenjeni študiji, je zadnje tri stihe kitice z začetkom Žive naj vsi narodi spremenil kar trikrat. Iz prvotnega besedila Kupca ta / njim velja / naj Bog jim dobro srečo da! je nazadnje nastalo De rojak, / prost bo vsak, / ne vrag, le sosed bo mejak!

Skrivnostna 
deveta kitica Zdravljice

Res je, da je imela Zdravljica prvotno devet kitic, vendar pa deveta ni bila tista z začetnim stihom Ljubezni sladke spone, kot narobe navaja Wikipedija, ampak sedanja osma, katere prvi stih je Prešeren iz Visoko zdaj, prijatl i spremenil v Nazadnje še, prijatli. Kitica z začetkom Ljubezni sladke spone je bila na šestem mestu za kitico, ki se začne Bog živi vas, Slovenke. Nanjo se po svoji vsebini lepo navezuje. Omenil sem že, da jo je Prešeren kljub temu izločil. Njen zaključek Hčer sinov / zarod nov / ne bo pajdaš sovražnikov! pa je malo popravil in z njim nadomestil zaključne tri stihe pete kitice z začetnim stihom Bog živi vas, Slovenke , ki so se prvotno glasili Ko do zdej, / zanaprej / slovite, drage, vekomej!

In na koncu še pripomba glede domnevnih desetih stihov »devete« (v resnici šeste) kitice. Nadštevilni stihi so po Wikipediji Bog naj vse, / kar nas je, / živi tovarše združene!

Vsak bralec, ki si bo na spletu ogledal zadnjo stran Prešernovega drugega prepisa, ki ga je pesnik namenil popravljanju (rokopis Ms. 471, št. 3), bo sam videl, da nikakor ne gre za zadnji del »devete« kitice, ampak za novo različico zaključka zadnje kitice Nazadnje še, prijatli. Prešeren je prvotni zaključek Bog naj te, / Bog naj me, / Naj živi tovarše vse! prečrtal, novih stihov pa ni napisal nad prvotnimi, ampak vse tri skupaj pod kitico z začetkom Ljubezni sladke spone, ki jo je, kot sem že povedal, že pri prepisovanju prvega prepisa pesmi na nova lista iz nje izločil in dopisal za osmo kitico samo zaradi morebitne uporabnosti pri predelavi drugih kitic. Vendar pa tudi s to novo različico osme kitice še ni bil zadovoljen. Spesnil je nove zadnje štiri stihe, a jih je izjemoma napisal ob levi rob lista, kjer je bilo še dovolj prostora. Vsi jih zelo dobro poznamo: Ki dobro v srcu mislimo. / Dokaj dni / naj živi / Bog, kar nas dobrih je ljudi.

Prešernova poezija v 21. stoletju

Prešernova poezija tudi Slovenkam in Slovencem 21. stoletja lahko veliko pove. Splača se kdaj pa kdaj vzeti v roke katero koli izdajo njegovih pesmi in se poglobiti vanje. Tistim, ki se težko odtrgajo od računalniškega ekrana, bo dobrodošel podatek, da po prvi izdaji Poezij Franceta Prešerna, ki je bila natisnjena konec leta 1846 z letnico 1847, lahko udobno listajo v Digitalni enciklopediji naravne in kulturne dediščine na Slovenskem DEDI. V njej sicer Zdravljice ni, vendar pa bodo v enciklopediji DEDI našli faksimile prečrtane sedemkitične Zdravljice v enem od dveh cenzurnih rokopisov Poezij, pa tudi njeno drugo objavo petega zvezka pesniškega zbornika Krajnska čbelica iz leta 1848.

Glede nesporazumov, ki se pojavljajo glede razumevanja druge kitice Zdravljice, naj bralca napotim še na komentar prešernoslovca Antona Slodnjaka na strani 65 Poezij doktorja Francéta Prešérna, ki jih je leta 1946 izdal Slovenski knjižni zavod.

1 ... deželo = Kranjsko.

2 ves slovenski svet = Slovenijo.

3 sinov sloveče matere: ves slovanski svet. Sloveča mati: Slava.

Zaslužni literarni zgodovinar je dobro vedel, za kaj gre. Pripomnil bi samo, da sam pod »ves slovenski svet« prej kot Slovenijo, ki je v Prešernovem času še ni bilo, razumem vse Slovence, pod »sinovi sloveče matere« pa prej kot ves slovanski svet vse slovanske narode.

V zvezi s trditvijo proste spletne enciklopedije Wikipedija, da je prvotna »deveta« kitica Zdravljice pozneje postala šesta in da se je s prvotnih deset skrčila na sedem stihov, kolikor jih imajo vse druge kitice, pa je na srečo tako, da take izmišljotine lahko prav hitro pometemo pod preprogo, le prvotne vire (v našem primeru rokopise ali njihove preslikave) si moramo pazljivo ogledati. Splet nam omogoča preprost, hiter in brezplačen dostop do številnih od njih!

Komentiraj članek

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje je preprosto, vendar pa zaradi spodbujanja kulturne in dostojanstvene razprave pred oddajo komentarjev zahtevamo vnos osebnih podatkov.
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje prispevkov na straneh Dela ni pravica, temveč možnost, ki jo omogoča medijska družba Delo, d. d. S komentarji prispevkov izražate svoje mnenje ali stališče na lastno odgovornost. Za objavo komentarjev, ki bodo na ogled takoj vidni vsem obiskovalcem portala, zahtevamo vnos osebnih podatkov. Kot registriran uporabnik, ki osebnih podatkov v uporabniškem računu ni dopolnil, pa imate možnost oddaje komentarjev, pri čemer si uredništvo pridržuje pravico do objave po lastni presoji.

Uredništvo Dela in izdajatelj Delo, d. d., spodbujata argumentirano razpravo in ne dovoljujeta zlorabe medijskega prostora za žalitve, napeljevanje k sovraštvu ali nasilju, osebno diskreditacijo identificiranih piscev, oglaševanje izdelkov ali storitev ali kako drugače pravno spornih komentarjev.

Po kazenskem zakoniku je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe, kakor tudi za razžalitev, žaljivo obdolžitev in obrekovanje. Uredništvo Dela bo pomagalo pri ugotavljanju identitete avtorjev sporočil, če bodo to zahtevali pristojni organi. Podatke lahko na zahtevo sporoči tudi prizadeti osebi zaradi uveljavljanja njenih pravic.

Uredništvo Dela bo zato po svoji presoji brisalo sporna sporočila; posameznim avtorjem bo tudi odvzelo možnost komentiranja.

Za vsebino, naslove in priloge sporočil v forumih so odgovorni avtorji sami.

Medijska družba Delo, d. d., uredništvo Dela

Prijavi se