Tudi zadnja obsežna raziskava o korupciji po svetu, ki jo je objavila nevladna organizacija Transparency International, je pokazala, da v naši državi zelo malo ljudi zaupa oblasti in politikom nasploh. Kar osem od desetih vprašanih je namreč odgovorilo, da so domače politične stranke podkupljive ali zelo podkupljive, najbolj koruptivni ustanovi pa da sta parlament in javna uprava. In nato, po vrsti, zasebni sektor, sodstvo, policija in celo verske organizacije. In ne prav daleč za njimi – tudi mediji.
Javnost je v času krize in dovolj obširnega, če že ne poglobljenega poročanja o potencialno koruptivnih dogodkih očitno postala bolj občutljiva in kritična do tega pojava, ki mu nekateri rečejo kar rak sodobne družbe, saj med največjimi problemi kotira takoj za prvouvrščeno revščino. Sicer pa, kako drugače kot kritično naj, denimo, spremlja srdito, že prav nespodobno prerekanje o bajno dragih energetskih objektih, ki jih nekateri kujejo v zvezde, drugi pa potiskajo globoko v zemljo med nekakovostni lignit? Naj domneva, da imajo žolčni razpravljavci v mislih javni blagor – ali morda upoštevanja vredne »drobtine«, ki vselej padejo s tako bogato obložene mize?
Kaj naj si misli človek, ko iz tedna v teden bere in posluša novice o propadu še enega izmed donedavna cvetočih podjetij, predsednik uprave neke druge, za zdaj še razmeroma uspešne družbe pa po nenadno izkazani izgubi vije roke in tarna, češ da ni vedel, kakšne vse pogodbe je podpisoval v času svojega uspešnega vodenja?
Kaj naj si misli slehernik, ko vidi, da celo v naši južni sosedi, kjer sistem tudi po njihovem lastnem prepričanju ne deluje, vendarle zberejo toliko politične volje, da zaradi korupcije obsodijo ne samo enega, ampak dva nekdanja ministra, aretirati pa so sklenili celo nekdanjega predsednika vlade?
Verjetno se mu vsiljuje misel, da slovenska gospodarska in politična elita živi v nevrotičnem stanju popolnega zanikanja realnosti. Pač v prepričanju, zdaj smo mi gospodarji in lahko počnemo, kar se nam zljubi. Potem bo pa že kako.
Da bi se stvari vsaj malo premaknile na bolje, akutno primanjkuje politične volje. Primanjkuje svetlih zgledov z vrha. Očitno jih bo treba odločneje kot doslej začeti dajati z nižjih ravni.
Foto: Matej Družnik/Delo