Večina ljudi se komajda zaveda življenja

Kaj je hipnoza, kaj pripoveduje bolečina ter kako uspešno je odvajanje od kajenja in učenje tujih jezikov v hipnozi smo vprašali Uroša Plantana, ustanovitelj in predsednik Društva za hipnoterapijo Slovenije.

ned, 09.01.2011, 07:00

»Mrzle roke imate,« skorajda mimogrede omeni sogovornik, potem ko se rokujeva in mi ponovno stisne roko. Strah, pripomni. To pa ne, ugovarjam, menda bi že vedela. »Če vam pade v čevelj kamenček, ga boste čutili dva dni. Zatem nič več,« se nasmehne. Strah, stres? Morda. Na pogovor s človekom, ki se ukvarja s hipnoterapijo, prideš kakor na pladnju, pripravljen, da prebere vse onstran povrhnjice ... Uroš Plantan, diplomirani kvantni fizik in magister mednarodne ekonomije, je ustanovitelj in predsednik Društva za hipnoterapijo Slovenije.

Ljudje imamo o hipnozi na splošno precej poenostavljeno predstavo: nekdo nas na pol uspava in zatem priplavajo na površje vsi mogoči spomini, prijetni in neprijetni, ki smo jih že davno potlačili v podzavest.

Hipnoza je stanje, v katerem imamo dostop do podzavestnih vsebin. Toda: če bi bili vi ali jaz v tem trenutku v hipnozi, on (fotograf, op. p.) tega verjetno sploh ne bi opazil. Vse slišimo, vse vidimo, vsega se spomnimo … Imamo veliko boljše zavedanje. Smo tudi bolj osredotočeni, sproščeni, najpomembnejše pa je, da se močneje čutimo. V hipnozi zapustimo logiko in vstopimo v svoj čustveni svet, ki morda že dolgo čaka na srečanje. Pri sodobni uporabi hipnoze pa je ključno, da mi popolnoma zaupate – tako kot strokovnjaku in človeku. Tako boste segli dovolj globoko za odpravo težave, sicer ne. No, seveda so tudi tehnike, kako vzpostaviti to zaupanje. Med nama nenehno teče komunikacija, zavedna in nezavedna, in vsakdo se lahko nauči razumeti in čutiti sočloveka, zato že v nekaj minutah zgolj z opazovanjem izvemo kar veliko.

Ljudje verjetno ponavadi pridejo k vam, da bi odpravili težavo, za katero ne zmorejo sami odkriti vzroka?

Tako je. Če vemo za vzrok, še ne pomeni, da jo lahko odpravimo. Najlažja in najhitrejša je rešitev, ki jo poišče in opravi naš notranji um, podzavest. Tam je nastala in tam se reši. S hipnozo laže pridemo do tega. Kadar doživimo hudo bolečino v najzgodnejših letih, se zaradi preživetja (povedano v prispodobi), odlomi košček podzavesti in potem živi svoje življenje. Lahko ga imenujemo tudi »program«, ki odslej skrbi za našo varnost. Njegovo osnovno poslanstvo je, da povzroča bolečino in trpljenje danes in zdaj, zato da prepreči bolečino, ki je posledica bolečega dogodka iz zgodnjih let. Ti koščki nimajo ure, podzavest ne pozna časa. Zanjo je vedno zdaj. Ni spomina, vse je doživljanje v tem trenutku. Težava je ravno to, da se je boleči dogodek zgodil pred davnimi leti, mi pa ga doživljamo, kakor da se dogaja zdaj. Tega seveda ne vemo, ker je zapis globoko v podzavesti. Trpljenje je zato vedno poskus nadzora prihodnosti. V resnici je nasprotno – zabloda iz preteklosti! Koščki iz podzavesti povzročijo razpoko med telesom in čustvi. Dolgotrajne in kronične bolezni so način komunikacije nezavednega. Um ali telo bo nezdravo toliko časa, dokler bo to edini način komunikacije. Za komunikacijo med menoj in drugimi osebami, ki so ali so bile z menoj. Ponavadi je to tudi pogovor s seboj.

Kaj pa pripovedujejo bolečine, bolezni?


Pozdravimo se, ko razumemo in sprejmemo sporočilo ter udejanjimo spoznanje. Krik nezavednega nosi takšna sporočila: reci ne in postavi jasne meje (starši, tašča, tast), huda potreba po varnosti, ljubezni, pozornosti, nežnosti (žena, mož, starši), rešitev stiske iz preteklosti (migrena je znak, da zavest zaustavlja neprijetne spomine), huda razcepljenost pri odločanju (menjava službe, partnerja), kaznovanje sebe (žrtve zlorab), sprejetje vseh čustev (izražanje ljubezni, jeze) in simbolični pomeni (astma – dušenje, pogoste poškodbe nog – nočem se premakniti, bolečina – kaznovanje, vaginalna infekcija – nisem varna v tem seksualnem odnosu), neplodnost (hude zgodbe rojevanja, s tem partnerjem nisem dovolj varna). Hipnoza je učinkovita ravno zato, ker odpravi ovire v globini skritih občutkov. Notranji um lahko zatem usmeri energijo v zaželeno smer. Najmočnejša zdravilna energija je ljubezen do sebe. Ko v avtu, s katerim se peljemo, nenadoma zasveti rdeča lučka, večinoma nemudoma ukrepamo. Ustavimo in odpravimo vzrok. Kaj storimo, ko »prižge opozorilno lučko« um ali telo? Odvijemo jo! Naslednjič spet. In spet. Mnogokrat zahtevamo takojšnjo rešitev. Glavobol? Tabletka! Spet! In spet! In potem? Potem posveti drugače in močneje. Takrat opozorila ni več mogoče spregledati.

Ljudje se večinoma branijo resnice, a k vam bržkone vendarle pridejo ponjo?


Kje pa, ne vsi! Eni hočejo sebi dokazati, da jim ni pomoči, druge pošljejo žena, mož, mama … Se pa vsakdo malce boji, kaj bo, saj stopa v neznano … Najteže je odpreti prva vrata, do sebe, in vsakdo tega ne zmore tako hitro, kot si želi. Ko vemo in predvsem čutimo, kako to gre, kakšna je ta pot, gre laže.

Iz vaših dosedanjih zapisov in člankov gre sklepati, če poenostavim, da gre vzroke za vse poznejše strahove iskati že v najzgodnejšem otroštvu oziroma že od spočetja?

Ne za vse. Tam izvirajo najgloblji vzorci. V otroštvu se nas sprogramira. Začetek življenja je najbolj hipnotično obdobje. V maternici do starosti nekaj let. V tem času smo v stalnem hipnotičnem stanju, kar pomeni, da nekritično sprejemamo vse, kar nam govore. Starši, tete, strici, bratje ... Vse sprejmemo in to gradi našo samopodobo, vedenje, odziv na šoke, ko izgubimo varnost (preselitev, menjava službe, izguba premoženja, izguba ljubezni). Tega se povsem ne zavedamo in otrokom namesto spodbude vlivamo neprestan strah, »pazi, urezal se boš, pazi, da ne padeš, ne hodi sem, padel boš!«, do prepovedi učenja, »ne, ne dam, spet boš polila, ti bom jaz zapela srajco, ti ne znaš«, zanikanja občutkov in čustvovanja, »saj nič ne boli!, ne cmeri se, saj nisi punca«, in poniževanja, »ti si ničla, iz tebe nikoli ne bo nič!«. Vse to se »zapiše« v otrokov spomin. Ti »programi« ostanejo v podzavesti kot dejstvo in določajo človeku celotno življenje. Spremenimo se lahko le, če se jih začnemo zavedati in jih začnemo spreminjati.

Če smo določeni že z rojstvom, kako naj pozneje uvidimo, da je nekaj narobe, ko pa smo določenih vzorcev vajeni že od nekdaj?


Prvi korak je zavedanje. Koliko se zavedate svojega življenja? Če se zavedate deset odstotkov časa, ste izjemno bitje. Večina se ga zaveda le nekaj odstotkov. Sploh se ne zavedamo, kaj delamo. Ker smo programirani roboti, umsko slepi! Poskusimo doma – pod tušem, recimo. Se zavedamo vode? Če nismo pod tušem, kje pa smo? Nekje drugje. Um nenehno skače, v prihodnost in preteklost. Prvi korak je torej, da se začnemo zavedati svojega življenja, da začnemo zaznavati in opazovati misli in čustva. Večina jih ne. Zato so v besedah in dejanjih sunkoviti, uničevalni, nespoštljivi. Če to ni namensko (in večinoma ni), govorimo o umski slepoti.

No, ljudje se neradi spopademo s svojimi slabimi lastnostmi, kaj šele s slabimi izkušnjami iz preteklosti. Zakaj je to tako težko?
Saj vsega tega sploh ne vidimo, se ne zavedamo … Tudi, ko nas neravnovesje, recimo dolgotrajna, navidezno neozdravljiva bolezen sili v spoznavanje sebe, rajši iščemo rešitev zunaj sebe. Tako smo naučeni in to brez premisleka tudi naredimo. Veliko primerov vam lahko navedem, ko je sprememba nastala dobesedno čez noč.

Tudi sprememb povečini ne maramo, se jih bojimo.


Skoraj nihče jih ne mara. Večina ljudi, ki jim boste predlagali kaj novega, bo nezavedno, brez premisleka rekla ne. In kdo še danes posluša? Skoraj nihče. Opazujte in videli boste, ko je več ljudi, govorijo vsi hkrati. Kdo posluša? Pomislite, koliko ljudi vas je v teh dneh vprašalo za nasvet, koliko pa ste jih dali kar sami? Vsi radi svetujemo, četudi nas nihče ne vpraša za nasvet.
Vse se zdi pravzaprav povezano s strahom: pred odkrivanjem neprijetnih stvari, pred spremembami, pred boleznijo …

Strah je močno čustvo in kot vsako je zelo koristno. Vendar! V zunanjem svetu nas privlači to, kar je znotraj nas. Bolj ko smo prestrašeni, predvsem zaradi pomanjkanja ljubeče varnosti v prvih letih življenja, bolj nas privlačijo hude, slabe, grozne novice in seveda podobne osebe. Ko odpremo prva, naslednja in zadnja vrata na potovanju do sebe, najdemo strah. Manj ko se počutimo varne, teže se spreminjamo. Več ko imamo strahu v sebi, manj je toplote v telesu, manj je energije za rast, lepoto, veselje.

V uvodni predstavitvi sodobne uporabe hipnoze v društvu najprej povzamete: Vsakdo se lahko pozdravi le sam …


Za pristno spremembo potrebujemo to spoznanje. Kjer koli srečamo trpljenje, srečamo prvo ali drugo ali celo oboje: umsko togost in kaos. Najgloblji vzrok za vse to je strah. Globoka prepričanja, za katera sploh ne vemo, od kod so prispela v nas, povzročijo umsko togost. Tako je in nič drugače, porečemo. Pa ne pomislimo, da morda ni povsem tako. Spomnimo se, kaj vse se je spremenilo v življenju, čeprav smo bili tudi takrat povsem prepričani. Ne pomislimo, od kod ta ideja v meni. Od kod je prišla?
 
Toda! Ko me ta in takšna prepričanja pripeljejo do stanja, ki mi povzroča trpljenje, je edini način, da se spremenim. Pot očitno ni prava, saj me je vse to pripeljalo do tega stanja, ki mi ni všeč. Kaos je, ko nam misli divjajo, ko se pol ure ali celo več premetavamo po postelji in ne moremo zaspati. To je jasno sporočilo, mar ne?

Pred leti je bilo precej priljubljeno odvajanje od kajenja pod hipnozo. Tudi vi se ukvarjate s tem. Uspešno?

Uspešno! To, da kadilcu v hipnozi razlagamo in ponavljamo, kako nevarna je zasvojenost, ni vedno dovolj učinkovito. Enako velja za vse preostale odvisnosti. Pri nas imamo drugačen pristop: najprej odkrijemo notranji vzrok za kajenje. Ponavadi je kajenje ventil za sproščanje stresa, nemira, napetosti … Če prenehamo, ne da bi ugotovili vzrok za kajenje, vsega tega ne bomo odpravili, stres, nemir, napetost, vse to bo ostalo, ventila za sprostitev pa ne bo več. Kaj se potem zgodi, si zlahka predstavljamo. Zato najprej odpravimo najgloblji vzrok, preusmerimo energijo v aktivnost, ki jo oseba izbere, in tako prenehanje kajenja ni več zahtevno.

Pa učenje tujih jezikov v hipnozi?


To je zelo dober in uspešen način učenja. V hipnozi imamo približno od pet- do desetkrat večjo pozornost, se pravi, da smo res osredotočeni le na učenje, nič nas ne moti. Najprej pa odpravimo morebitne nezavedne ovire, ki izvirajo iz mladostne travme. Imeli smo primer, ko si je mama samohranilka strašno želela, da bi imel njen sin boljše, ne tako težko življenje kot ona. Šla je čez mero, kadar česa ni znal, ga je pretepala. Ta groza v njem je ostala, bil je nesposoben učenja. Tudi nenehen stres, ki ga čutimo, preprečuje učenje. Ko to odpravimo, zelo hitro steče. Pomembno pa je, da smo v dovolj globokem stanju hipnoze, da izginejo skrbi, razmišljanja, da samo srkamo novo znanje. Tisti dan, ko se učimo, tako priporočamo, ponoči spimo, saj se tedaj začasni spomin pretvarja v trajnega. Zato vsakega naučimo samohipnoze, da je spanec globok in miren.

“Društvo hipnoterapevtov Slovenije (www.dhs.si) prireja v petek, 14. januarja, v Ljubljani brezplačno malo šolo hipnoze. Na njej bodo udeleženci med drugim izvedeli o zgodovini hipnoze, se naučili tehnike hipnotiziranja in sestavljali pravilne sugestije. Prijave zanjo sprejemajo do torka. “

Komentiraj članek

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje je preprosto, vendar pa zaradi spodbujanja kulturne in dostojanstvene razprave pred oddajo komentarjev zahtevamo vnos osebnih podatkov.
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje prispevkov na straneh Dela ni pravica, temveč možnost, ki jo omogoča medijska družba Delo, d. d. S komentarji prispevkov izražate svoje mnenje ali stališče na lastno odgovornost. Za objavo komentarjev, ki bodo na ogled takoj vidni vsem obiskovalcem portala, zahtevamo vnos osebnih podatkov. Kot registriran uporabnik, ki osebnih podatkov v uporabniškem računu ni dopolnil, pa imate možnost oddaje komentarjev, pri čemer si uredništvo pridržuje pravico do objave po lastni presoji.

Uredništvo Dela in izdajatelj Delo, d. d., spodbujata argumentirano razpravo in ne dovoljujeta zlorabe medijskega prostora za žalitve, napeljevanje k sovraštvu ali nasilju, osebno diskreditacijo identificiranih piscev, oglaševanje izdelkov ali storitev ali kako drugače pravno spornih komentarjev.

Po kazenskem zakoniku je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe, kakor tudi za razžalitev, žaljivo obdolžitev in obrekovanje. Uredništvo Dela bo pomagalo pri ugotavljanju identitete avtorjev sporočil, če bodo to zahtevali pristojni organi. Podatke lahko na zahtevo sporoči tudi prizadeti osebi zaradi uveljavljanja njenih pravic.

Uredništvo Dela bo zato po svoji presoji brisalo sporna sporočila; posameznim avtorjem bo tudi odvzelo možnost komentiranja.

Za vsebino, naslove in priloge sporočil v forumih so odgovorni avtorji sami.

Medijska družba Delo, d. d., uredništvo Dela

Prijavi se

Komentarji

Prikaži: starejši prej
12 komentarjev
Cezar

Spreminjamo lahko zavest oziroma nivo zavedanja. Ker je zavest lahko malo večja ali pač malo manjša, je to dokaz, da itak nikoli ne moremo vedeti vsega, torej tudi znati ne moremo vsega. Zato je vera tista, ki je in mora biti absolutna, saj znanje pač ne more biti. (kadar govorimo o principu življenja v zavesti in podzavesti).

Sledi, da se lahko pač zavestno odločimo za zadeve, ki jih hočemo in jih prepustimo nezavednemu delu, ki predstavlja VSE. (velja enačba VSE=ZAVEST+PODZAVEST, ki je analogna enačbi VSE= OSEBEK+OKOLICA) Kadar nezavednemu damo ime (npr. Bog ali Moj Pravi Jat - Nadjaz...) in se mu prepustimo lahko upravičeno pričakujemo čudež (kot preskok časovne komponente pri izpolnitvi), vendar ta pride preko sočloveka. Ne moreš ga udejaniti sam. Agens, ki povezuje VSE je duh. Krščanstvo npr., ga imenuje Sveti Duh. Zadeva deluje, ker je komponenta vsakogar in brez izjeme. Odtod svetost življenja in vsakogar.
Hipnoza je dokaz moči duha nad materijo. Ideja = sugestija, ki jo duhovna komponenta osebka vsrka vase, začne zavzemati prostor v delovanju posameznika tako, da se tudi udejani.
Največjo štalo dela kritični um in razmišljanje o zadevi, saj se vpletejo emocije kot so strah (je najmočnejše čustvo, ki lahko blokira delovanje programa in se udejani ravno TISTO, česar pravzaparav nočemo), zato je dobro, da o zadevi ne razmišljamo, torej zadevo prepustimo terapevtu in ne lastnemu razmišljanju.

12. januar 2011, ob 08:54:10
Neznan

Delo, s takšnimi temami postajate vse bolj rumeni. Počasi vas tudi aktualno oranženje ne bo rešilo pred limonado.

11. januar 2011, ob 18:18:09
Neznan

Verjetno je le diplomirani kvantni mehanik.

Malo kvanta, pa je :-)

09. januar 2011, ob 17:53:29
Bob Rock

Komentar je kršil Pogoje komentiranja na spletnem portalu Delo, zato je bil izbrisan.

09. januar 2011, ob 17:46:15
paparazzo

Zelo zanimiv članek.

09. januar 2011, ob 17:27:29
Neznan

Neznani Teo
V knjigi Caroline Miss "Sacred Contracts" avtorica po 20 letih dela ugotavlja da ob rojstvu dobimo spremljevalca arhetipskega duhovnega sopotnika, ki skrbi, da se "program" izvaja točno on določenem času v določenem vremenu. Drugače bi bila zmeda, da se menja vsak kadar se mu vzljubi ali ko gre strokovnjaku. Tako življenjepis ali avtobiografija postane tvoja biologija. Da bi izboljšal biologijo moraš izboljšati avtobiografijo in šele takrat spremeniš spremljevalca( 12 osnovnih spremljevalcev ali osebnostnih karakteristik.Ker celični spomini nose določen energetski naboj bodisi pozitiven ali negativen ter skrbijo(če imaš prenosnika) za vzemljitev zla. Tretje variante: strahov, ljubosumja, zavidnosti. Če nimaš vzemljitvenega potencijala( nekakšne žice) se zlo nabira in raste ter privleče večje zlo
Edini način je potem vzemljitev na silo.Z programom nasprotnega učinka. Odstrani

09. januar 2011, ob 17:13:14
Captain America

Heraklit Efeski je ljudi, podobno, razdelil na redke, ki so budni, in tiste, ki vecno spijo.

09. januar 2011, ob 15:37:07
Rajko

Drugače pa dober in, predvsem, primeren članek trenutnemu stanju v državi.
Škoda, da se ljudje hipnoze bojijo in jo zavračajo.

09. januar 2011, ob 12:39:12
Rajko

ne potrebujem globokega stanja hipnoze, da ostanem brez skrbi. Dovolj je, da me moja zapre v bunker, za PC in reče, čez dve ure skuhaj kavo !

09. januar 2011, ob 12:37:57
Neznan

Ja, lastno zavest lahko kritično opazuješ samo s pomočjo samoreflekcije, drugače ne gre. Lenoba, pasivnost, lakomnost, slepa religija in potrošniška miselnost so tiste stvari, ki jo ubijajo.

sicer pa odličen prispevek.

09. januar 2011, ob 09:13:03
Socialist Dr. Pepe

Sužnji tretjega tisočletja se ne smejo zavedati samega sebe, ni v interesu vlade in kapitala, mal pazi kaj nakladaš te oko gleda!

09. januar 2011, ob 08:58:45
Oli123

Hvala za ta prispevek! Odličen članek, morda se bo kdo začel zavedati sebe in se začel spreminjati. Seveda na bolje.

09. januar 2011, ob 08:29:37
12 komentarjev
Stran: <|1|>
Prikaži: starejši prej
no