Večina ljudi se komajda zaveda življenja

Kaj je hipnoza, kaj pripoveduje bolečina ter kako uspešno je odvajanje od kajenja in učenje tujih jezikov v hipnozi smo vprašali Uroša Plantana, ustanovitelj in predsednik Društva za hipnoterapijo Slovenije.

ned, 09.01.2011, 07:00

»Mrzle roke imate,« skorajda mimogrede omeni sogovornik, potem ko se rokujeva in mi ponovno stisne roko. Strah, pripomni. To pa ne, ugovarjam, menda bi že vedela. »Če vam pade v čevelj kamenček, ga boste čutili dva dni. Zatem nič več,« se nasmehne. Strah, stres? Morda. Na pogovor s človekom, ki se ukvarja s hipnoterapijo, prideš kakor na pladnju, pripravljen, da prebere vse onstran povrhnjice ... Uroš Plantan, diplomirani kvantni fizik in magister mednarodne ekonomije, je ustanovitelj in predsednik Društva za hipnoterapijo Slovenije.

Ljudje imamo o hipnozi na splošno precej poenostavljeno predstavo: nekdo nas na pol uspava in zatem priplavajo na površje vsi mogoči spomini, prijetni in neprijetni, ki smo jih že davno potlačili v podzavest.

Hipnoza je stanje, v katerem imamo dostop do podzavestnih vsebin. Toda: če bi bili vi ali jaz v tem trenutku v hipnozi, on (fotograf, op. p.) tega verjetno sploh ne bi opazil. Vse slišimo, vse vidimo, vsega se spomnimo … Imamo veliko boljše zavedanje. Smo tudi bolj osredotočeni, sproščeni, najpomembnejše pa je, da se močneje čutimo. V hipnozi zapustimo logiko in vstopimo v svoj čustveni svet, ki morda že dolgo čaka na srečanje. Pri sodobni uporabi hipnoze pa je ključno, da mi popolnoma zaupate – tako kot strokovnjaku in človeku. Tako boste segli dovolj globoko za odpravo težave, sicer ne. No, seveda so tudi tehnike, kako vzpostaviti to zaupanje. Med nama nenehno teče komunikacija, zavedna in nezavedna, in vsakdo se lahko nauči razumeti in čutiti sočloveka, zato že v nekaj minutah zgolj z opazovanjem izvemo kar veliko.

Ljudje verjetno ponavadi pridejo k vam, da bi odpravili težavo, za katero ne zmorejo sami odkriti vzroka?

Tako je. Če vemo za vzrok, še ne pomeni, da jo lahko odpravimo. Najlažja in najhitrejša je rešitev, ki jo poišče in opravi naš notranji um, podzavest. Tam je nastala in tam se reši. S hipnozo laže pridemo do tega. Kadar doživimo hudo bolečino v najzgodnejših letih, se zaradi preživetja (povedano v prispodobi), odlomi košček podzavesti in potem živi svoje življenje. Lahko ga imenujemo tudi »program«, ki odslej skrbi za našo varnost. Njegovo osnovno poslanstvo je, da povzroča bolečino in trpljenje danes in zdaj, zato da prepreči bolečino, ki je posledica bolečega dogodka iz zgodnjih let. Ti koščki nimajo ure, podzavest ne pozna časa. Zanjo je vedno zdaj. Ni spomina, vse je doživljanje v tem trenutku. Težava je ravno to, da se je boleči dogodek zgodil pred davnimi leti, mi pa ga doživljamo, kakor da se dogaja zdaj. Tega seveda ne vemo, ker je zapis globoko v podzavesti. Trpljenje je zato vedno poskus nadzora prihodnosti. V resnici je nasprotno – zabloda iz preteklosti! Koščki iz podzavesti povzročijo razpoko med telesom in čustvi. Dolgotrajne in kronične bolezni so način komunikacije nezavednega. Um ali telo bo nezdravo toliko časa, dokler bo to edini način komunikacije. Za komunikacijo med menoj in drugimi osebami, ki so ali so bile z menoj. Ponavadi je to tudi pogovor s seboj.

Kaj pa pripovedujejo bolečine, bolezni?


Pozdravimo se, ko razumemo in sprejmemo sporočilo ter udejanjimo spoznanje. Krik nezavednega nosi takšna sporočila: reci ne in postavi jasne meje (starši, tašča, tast), huda potreba po varnosti, ljubezni, pozornosti, nežnosti (žena, mož, starši), rešitev stiske iz preteklosti (migrena je znak, da zavest zaustavlja neprijetne spomine), huda razcepljenost pri odločanju (menjava službe, partnerja), kaznovanje sebe (žrtve zlorab), sprejetje vseh čustev (izražanje ljubezni, jeze) in simbolični pomeni (astma – dušenje, pogoste poškodbe nog – nočem se premakniti, bolečina – kaznovanje, vaginalna infekcija – nisem varna v tem seksualnem odnosu), neplodnost (hude zgodbe rojevanja, s tem partnerjem nisem dovolj varna). Hipnoza je učinkovita ravno zato, ker odpravi ovire v globini skritih občutkov. Notranji um lahko zatem usmeri energijo v zaželeno smer. Najmočnejša zdravilna energija je ljubezen do sebe. Ko v avtu, s katerim se peljemo, nenadoma zasveti rdeča lučka, večinoma nemudoma ukrepamo. Ustavimo in odpravimo vzrok. Kaj storimo, ko »prižge opozorilno lučko« um ali telo? Odvijemo jo! Naslednjič spet. In spet. Mnogokrat zahtevamo takojšnjo rešitev. Glavobol? Tabletka! Spet! In spet! In potem? Potem posveti drugače in močneje. Takrat opozorila ni več mogoče spregledati.

Ljudje se večinoma branijo resnice, a k vam bržkone vendarle pridejo ponjo?


Kje pa, ne vsi! Eni hočejo sebi dokazati, da jim ni pomoči, druge pošljejo žena, mož, mama … Se pa vsakdo malce boji, kaj bo, saj stopa v neznano … Najteže je odpreti prva vrata, do sebe, in vsakdo tega ne zmore tako hitro, kot si želi. Ko vemo in predvsem čutimo, kako to gre, kakšna je ta pot, gre laže.

Iz vaših dosedanjih zapisov in člankov gre sklepati, če poenostavim, da gre vzroke za vse poznejše strahove iskati že v najzgodnejšem otroštvu oziroma že od spočetja?

Ne za vse. Tam izvirajo najgloblji vzorci. V otroštvu se nas sprogramira. Začetek življenja je najbolj hipnotično obdobje. V maternici do starosti nekaj let. V tem času smo v stalnem hipnotičnem stanju, kar pomeni, da nekritično sprejemamo vse, kar nam govore. Starši, tete, strici, bratje ... Vse sprejmemo in to gradi našo samopodobo, vedenje, odziv na šoke, ko izgubimo varnost (preselitev, menjava službe, izguba premoženja, izguba ljubezni). Tega se povsem ne zavedamo in otrokom namesto spodbude vlivamo neprestan strah, »pazi, urezal se boš, pazi, da ne padeš, ne hodi sem, padel boš!«, do prepovedi učenja, »ne, ne dam, spet boš polila, ti bom jaz zapela srajco, ti ne znaš«, zanikanja občutkov in čustvovanja, »saj nič ne boli!, ne cmeri se, saj nisi punca«, in poniževanja, »ti si ničla, iz tebe nikoli ne bo nič!«. Vse to se »zapiše« v otrokov spomin. Ti »programi« ostanejo v podzavesti kot dejstvo in določajo človeku celotno življenje. Spremenimo se lahko le, če se jih začnemo zavedati in jih začnemo spreminjati.

Če smo določeni že z rojstvom, kako naj pozneje uvidimo, da je nekaj narobe, ko pa smo določenih vzorcev vajeni že od nekdaj?


Prvi korak je zavedanje. Koliko se zavedate svojega življenja? Če se zavedate deset odstotkov časa, ste izjemno bitje. Večina se ga zaveda le nekaj odstotkov. Sploh se ne zavedamo, kaj delamo. Ker smo programirani roboti, umsko slepi! Poskusimo doma – pod tušem, recimo. Se zavedamo vode? Če nismo pod tušem, kje pa smo? Nekje drugje. Um nenehno skače, v prihodnost in preteklost. Prvi korak je torej, da se začnemo zavedati svojega življenja, da začnemo zaznavati in opazovati misli in čustva. Večina jih ne. Zato so v besedah in dejanjih sunkoviti, uničevalni, nespoštljivi. Če to ni namensko (in večinoma ni), govorimo o umski slepoti.

No, ljudje se neradi spopademo s svojimi slabimi lastnostmi, kaj šele s slabimi izkušnjami iz preteklosti. Zakaj je to tako težko?
Saj vsega tega sploh ne vidimo, se ne zavedamo … Tudi, ko nas neravnovesje, recimo dolgotrajna, navidezno neozdravljiva bolezen sili v spoznavanje sebe, rajši iščemo rešitev zunaj sebe. Tako smo naučeni in to brez premisleka tudi naredimo. Veliko primerov vam lahko navedem, ko je sprememba nastala dobesedno čez noč.

Tudi sprememb povečini ne maramo, se jih bojimo.


Skoraj nihče jih ne mara. Večina ljudi, ki jim boste predlagali kaj novega, bo nezavedno, brez premisleka rekla ne. In kdo še danes posluša? Skoraj nihče. Opazujte in videli boste, ko je več ljudi, govorijo vsi hkrati. Kdo posluša? Pomislite, koliko ljudi vas je v teh dneh vprašalo za nasvet, koliko pa ste jih dali kar sami? Vsi radi svetujemo, četudi nas nihče ne vpraša za nasvet.
Vse se zdi pravzaprav povezano s strahom: pred odkrivanjem neprijetnih stvari, pred spremembami, pred boleznijo …

Strah je močno čustvo in kot vsako je zelo koristno. Vendar! V zunanjem svetu nas privlači to, kar je znotraj nas. Bolj ko smo prestrašeni, predvsem zaradi pomanjkanja ljubeče varnosti v prvih letih življenja, bolj nas privlačijo hude, slabe, grozne novice in seveda podobne osebe. Ko odpremo prva, naslednja in zadnja vrata na potovanju do sebe, najdemo strah. Manj ko se počutimo varne, teže se spreminjamo. Več ko imamo strahu v sebi, manj je toplote v telesu, manj je energije za rast, lepoto, veselje.

V uvodni predstavitvi sodobne uporabe hipnoze v društvu najprej povzamete: Vsakdo se lahko pozdravi le sam …


Za pristno spremembo potrebujemo to spoznanje. Kjer koli srečamo trpljenje, srečamo prvo ali drugo ali celo oboje: umsko togost in kaos. Najgloblji vzrok za vse to je strah. Globoka prepričanja, za katera sploh ne vemo, od kod so prispela v nas, povzročijo umsko togost. Tako je in nič drugače, porečemo. Pa ne pomislimo, da morda ni povsem tako. Spomnimo se, kaj vse se je spremenilo v življenju, čeprav smo bili tudi takrat povsem prepričani. Ne pomislimo, od kod ta ideja v meni. Od kod je prišla?
 
Toda! Ko me ta in takšna prepričanja pripeljejo do stanja, ki mi povzroča trpljenje, je edini način, da se spremenim. Pot očitno ni prava, saj me je vse to pripeljalo do tega stanja, ki mi ni všeč. Kaos je, ko nam misli divjajo, ko se pol ure ali celo več premetavamo po postelji in ne moremo zaspati. To je jasno sporočilo, mar ne?

Pred leti je bilo precej priljubljeno odvajanje od kajenja pod hipnozo. Tudi vi se ukvarjate s tem. Uspešno?

Uspešno! To, da kadilcu v hipnozi razlagamo in ponavljamo, kako nevarna je zasvojenost, ni vedno dovolj učinkovito. Enako velja za vse preostale odvisnosti. Pri nas imamo drugačen pristop: najprej odkrijemo notranji vzrok za kajenje. Ponavadi je kajenje ventil za sproščanje stresa, nemira, napetosti … Če prenehamo, ne da bi ugotovili vzrok za kajenje, vsega tega ne bomo odpravili, stres, nemir, napetost, vse to bo ostalo, ventila za sprostitev pa ne bo več. Kaj se potem zgodi, si zlahka predstavljamo. Zato najprej odpravimo najgloblji vzrok, preusmerimo energijo v aktivnost, ki jo oseba izbere, in tako prenehanje kajenja ni več zahtevno.

Pa učenje tujih jezikov v hipnozi?


To je zelo dober in uspešen način učenja. V hipnozi imamo približno od pet- do desetkrat večjo pozornost, se pravi, da smo res osredotočeni le na učenje, nič nas ne moti. Najprej pa odpravimo morebitne nezavedne ovire, ki izvirajo iz mladostne travme. Imeli smo primer, ko si je mama samohranilka strašno želela, da bi imel njen sin boljše, ne tako težko življenje kot ona. Šla je čez mero, kadar česa ni znal, ga je pretepala. Ta groza v njem je ostala, bil je nesposoben učenja. Tudi nenehen stres, ki ga čutimo, preprečuje učenje. Ko to odpravimo, zelo hitro steče. Pomembno pa je, da smo v dovolj globokem stanju hipnoze, da izginejo skrbi, razmišljanja, da samo srkamo novo znanje. Tisti dan, ko se učimo, tako priporočamo, ponoči spimo, saj se tedaj začasni spomin pretvarja v trajnega. Zato vsakega naučimo samohipnoze, da je spanec globok in miren.

“Društvo hipnoterapevtov Slovenije (www.dhs.si) prireja v petek, 14. januarja, v Ljubljani brezplačno malo šolo hipnoze. Na njej bodo udeleženci med drugim izvedeli o zgodovini hipnoze, se naučili tehnike hipnotiziranja in sestavljali pravilne sugestije. Prijave zanjo sprejemajo do torka. “

Prijavi sovražni govor