Ugledni ameriški urednik Lincoln Steffens, ki je v časopisu Commerical Advertiser zavestno gojil umetniško poročanje, je nekega dne na začetku XX. stoletja svojega novinarja Abrahama Cahana poklical k sebi in mu dejal: »Cahan, dobili smo sporočilo, da je nekdo umoril svojo ženo. Vse skupaj je precej krvavo in v neredu. To me ne zanima. Toda v zgodbi je zgodba. Moški je ženo očitno tako ljubil, da jo je razrezal na koščke. Če lahko ugotoviš, kaj se je zgodilo med poroko in umorom, boš imel zase roman, zame pa zgodbo. Pojdi zdaj, vzemi si čas in napiši to tragedijo kot tragedijo.«
Dobrih sto let pozneje so razmere precej drugačne.

V minulem tednu je na Slovenskem znova završala zgodba o domnevni zlorabi deklice iz Koroške. Mediji so se na psevdodogodek - torej na tiskovno konferenco o domnevni zlorabi - odzvali, kot se pač zadnje čase odzivajo. V tropu. Prišli so na tiskovno konferenco, popisali, kar jim je bilo povedano, napisali elektronska pisma z vprašanji in jih poslali na ustrezne institucije, počakali na odgovore in objavili prispevke, v katerem so predstavili šahovnico iz posameznih resnic vpletenih strani.

Kako bi se odzval Lincoln Steffens?

»Cahan, dobili smo sporočilo, da sta se mož in žena razšla; zdaj se bojujeta za skrbništvo nad otrokom. Vse skupaj je precej krvavo in v neredu. To me ne zanima. Toda v zgodbi je zgodba. Pojdi zdaj, vzemi si čas in razišči, kaj je v ozadju. Če lahko ugotoviš, kdo v resnici zlorablja deklico, boš imel zase roman in zame zgodbo.«

V slednjo se vpleta vedno več ljudi. In vpleteni vedno bolj pozabljajo, da bo nekoč deklica, za katero v Ljubljani in drugod po Sloveniji - na srečo - ne vemo, kdo je (zagotovo pa njena identiteta ni neznana v domačem okolju), z razpihovanjem zgodbe za vedno zaznamovana kot punčka, ki jo je domnevno zlorabil dedek.

Pri vsem tem je ključna beseda domnevno. Policija namreč pravi, da niso mogli potrditi suma, da je bila deklica zlorabljena. Oče vztraja, da je bila. Kaj se je zgodilo v resnici, vedo samo starši in stari starši. Zgodba plamti in se noče poleči. Tudi zato, ker ji tega ne pustijo.

Zaradi tega plamtenja bo deklica, če se zadeva ne bo kmalu razpletla, živela s šepetanjem. O domnevni zlorabi bo nemara kdaj slišala govoriti sorodnike; o njej bo morda komu ušla kakšna beseda tudi pozneje - v šoli. Tu je še dedek, ki se je znašel v tej zgodbi in ki mu zlorabe niso dokazali. Ali koga zanima, kako se počuti, ko se sprehodi po domačem kraju?

Kakšno je življenje s pečatom zlorabe, ve kar nekaj slovenskih deklet. V idilični slovenski vasici, denimo, sta bili pred leti zlorabljeni dve deklici, zlorabila sta ju različna storilca. Njuna primera nista šla na policijo, zadevo so uredili vpleteni. V enem primeru so se soočili z mladoletnim storilcem oziroma njegovo družino, v drugem tega niso storili in so raje počakali, da gre vse skupaj v pozabo. Toda spomin na dogajanje se je ohranil med vaščani in ti znajo povedati, kaj je bilo po tem z deklicama; obe sta, zaznamovani, travmo nosili naprej.

Naloga novinarjev je, med drugim, nadziranje institucij. Toda institucije so ljudje. Eni opravljajo svoje delo bolje, drugi slabše; podobno kot iz tropa ne izstopajo samo tisti volkovi, ki postavljajo predrzna vprašanja (po možnosti v slengu in s številnimi slovničnimi napakami).

Družini deklic iz idilične vasice zlorabe morda nista prijavili prav zato, ker bi se morali podati na dolgo pot skozi institucije; kdo ve, na koga bi v tistem času na njej naleteli. Razdeljena družina deklice iz Koroške se je odločila drugače. Še več, zaradi nezadovoljstva z ravnanjem institucij oziroma dvoma o pravilnosti postopkov je del družine vanjo pritegnila še medije. Upravičeno? Morda. Včasih se medijem posreči scoop , velik ulov, dosežek. Zato ostajajo v očeh javnosti edini zaveznik. Njihovo upanje. Tako rekoč odrešenik.

In mediji so se odzvali v tropu. Novinarji so prišli, popisali in odšli. Zgodbo so obravnavali, kot obravnavajo vse tovrstne zgodbe. V domačih hišah so jih priganjali, zato se niso mogli (ali želeli) poglobiti v ozadje. Toda cilj ne upravičuje sredstev. Tistih morda deset odstotkov primerov, ko se medijem posreči scoop, ko razkrijejo nepravilno ali celo nezakonito ravnanje institucij ali opozorijo na primer dejanske zlorabe, kot se je dogajala na Ptuju, ko je oče zlorabljal hčer, ne upravičuje razpihovanja občutka, da so vse institucije problematične. Nemara celo skorumpirane. Ker niso.

Res pa je, da take zgodbe pihajo na dušo tistih, ki si želijo kruha in iger. Mediji si pri tem manejo roke, ker senzacionalistične zgodbe, ki tešijo radovednost javnosti, ne njenega interesa, dvigujejo naklade in rejtinge. Zato je tudi na nas, da se odločimo, v kakšni družbi želimo živeti. V takšni, kjer ne zaupamo nikomur, ali v takšni, v kateri verjamemo, da ljudje delajo po svojem znanju in vesti? Ker pa seveda to ne velja za vse in v vseh primerih, je prav, da mediji nadzirajo institucije. Ključno vprašanje je, kako odkriti, katera zgodba ima ozadje.

Novinarji si v XXI. stoletju najbrž ne moremo privoščiti preiskovanja v slogu Boba Woodwarda in Carla Bernsteina, ki sta se proslavila z Watergatom, lahko pa naredimo kaj več, kot samo napišemo zgodbo na podlagi informacij s tiskovnih konferenc in sporočil za javnost. Lahko, na primer, raziščemo, kaj ostaja prikrito, in presodimo, da v zgodbi ni zgodbe.