Ena redkih izjem je britanski novinar Nick Davies, ki je leta 2008 napisal poročilo o britanskem novinarstvu in ga predstavil kot orodje propagande piarovske industrije.

Nick Davies ni kdorkoli. Guardianov preiskovalni novinar, prejemnik uglednega priznanja novinar leta, je v svoji več kot tridesetletni karieri usmeril soj luči na marsikatero zgodbo, ki je hotela ostati prikrita.

Knjige Flat Earth News (Novice s ploščate Zemlje; naslov izhaja iz prepričanja, da je Zemlja ploščata, ki je bilo uveljavljeno toliko časa, dokler tega ni nekdo preveril, v knjigi pojasnjuje Davies) se je lotil, ker se je hotel poglobiti v zgodbo o iraškem orožju za množično uničenje. »Ko se je pesek po invaziji na Irak polegel in ko je brezorožna realnost začela počasi prihajati na dan, so novinarji po svetu končno začeli brskati za resnico. Kljub temu so skoraj vsi poročali, kot da gre za zmešnjavo, ki so jo zakrivile obveščevalne službe in vlade; večinoma so ob tem pozabili razkriti prispevek svoje profesije.«

Prvotna zamisel je prerasla zamišljene okvire in zdaj knjiga ne govori več o orožju za množično uničenje, ampak o tem, kar je našel, ko je začel preiskovati, kako so lahko novinarji tako zelo zamočili verjetno največjo zgodbo stoletja. »Bolj ko sem brskal, večkrat sem naletel na neresnice, izkrivljenost in propagando; prepredle so industrijo, ki naj bi bila zavezana ravno nasprotnemu, to je iskanju resnice. Bolj ko sem kopal za razlogi, bolj vznemirjen sem bil zaradi razsežnosti problema in zaradi kompleksnosti teh razlogov. Ko sem nazadnje končal preiskovanje, sem v zadregi zrl na svojo preteklo naivnost.«

Nick Davies je v novinarske vrste stopil leta 1974, ko sta novinarja Washington Posta Carl Bernstein in Bob Woodward pripravila ameriškega predsednika Richarda Nixona do tega, da je odstopil.

»Kaj takega! Da lahko dva novinarja – oborožena samo s svinčniki in beležnicami – spravita na kolena najmočnejšega moža na svetu, ker je skorumpiran.« Ideja ga je prevzela, poklic ga je začaral.

Hotel je postati novinar. Hotel je potovati po svetu, sedeti v prvi vrsti in spremljati zgodovino, ki poteka pred njegovimi očmi. In najpomembneje od vsega, hotel je spreminjati svet.

V naslednjih letih se je seveda lahko ničkolikokrat prepričal, da novinarjem pogosto ne uspe sporočiti resnice. Dejstvo, ki se mu v tem poklicu ne da izogniti, je, da novinarje preganjajo roki za oddajo prispevkov; nimajo možnosti, da bi se v snov, o kateri pišejo, poglobili do mere, kot bi si želeli, in včasih se težko dokopljejo do dokazov, ki jih potrebujejo. »V najboljših trenutkih vse, kar napišemo, ogrožajo napake, ki jih nehote zakrivimo,« je zapisal v predgovoru.

Toda kako šibka je v tem času postala njegova profesija, si ni mogel predstavljati, dokler se ni lotil svojega projekta. »Seveda so v branži še vedno dobri, pogumni, pošteni novinarji. Govorim predvsem o tem, da [zaradi pritiskov piarovske industrije in hlastanja za nakladami, gledanostjo in obiskanostjo] skoraj vsi novinarji delujejo v nekakšni profesionalni kletki, ki izkrivlja njihovo delo in lomi njihov duh. Govorim o tem, da sem si moral priznati, da delam v profesiji, ki se je znašla v resnih težavah.«

Kaj je mislil s temi besedami?

Novinarji vsak dan iščejo nove zgodbe, ki morajo biti všečne javnosti. Redko jih lahko raziščejo in še redkeje si lahko privoščijo, da presodijo, da v njih v resnici ni zgodbe. Ne nazadnje že zato ne, ker o njih vsi poročajo. Nick Davies kot zgled navaja zgodbo o milenijskem hrošču, ki podobno kot črnogorski virus iz priljubljene šale – ni povzročil ničesar. In vendar so mediji o njem poročali mesece vnaprej, države so zapravile milijone, da bi se zavarovale pred nečim, kar se potem ni zgodilo, nazadnje pa nihče ni zmogel priznati, da je zamočil.

»To je zgodba o novicah ploščate Zemlje. Zgodba je videti resnična. Sprejeta je kot resnična. Heretično je namigniti, da ni resnična, čeprav je prepredena z neresničnostmi, sprevračanjem in propagando.«

Tudi na Slovenskem se prerado zgodi, da novinarji poročamo o novicah ploščate Zemlje. V medijih se denimo že vso zimo ciklično razplamteva zgodba o domnevno zlorabljeni koroški deklici. Ni tako vplivna, kot je bila tista o orožju o množičnem uničenju. Ne dotika se tolikšnega števila ljudi kot zgodba o milenijskem hrošču. Pomembno pa je zaznamovala življenje vseh vpletenih. Če novinar o njej podvomi, se ljudje okoli njega odzovejo z vprašanjem, kako pa veš, da ni res. Kaj pa če je?

V medijih se zgodba ponavadi znajde, ko predstavnika svetovalnice Akcija skličeta tiskovno konferenco, na kateri opozorita na nove domnevne nepravilnosti v ravnanju vpletenih institucij. Tarča so bili že center za socialno delo, policija, tožilstvo, sodišče, materin odvetnik. Na zadnji od tiskovk je bilo predstavljeno, da je zlorabe osumljena tudi dekličina mama.

Zgodba je videti resnična, sprejeta je kot resnična.

Brez dokazov, na podlagi besed, izrečenih na neki tiskovni konferenci, je mati v očeh slovenske javnosti postala osumljenka spolne zlorabe.

Kaj naj zdaj ta mati naredi?

Vsakdo, ki ga nekdo prijavi, da je storil kaznivo dejanje, je avtomatično osumljenec, ker je pač ta izraz zapisan v uradnih formularjih. Tisti, ki ga nekdo prijavi, da mu je recimo ukradel avto, postane osumljenec, pa če je avto ukradel ali ne. In potem lahko prijavitelj skliče tiskovno konferenco, dramatično naznani, da do zdaj iz korektnosti ni želel govoriti o tem, da je človek osumljen kaznivega dejanja, da je pa zdaj to tako rekoč prisiljen storiti, mediji zgodbo objavijo in v očeh ljudi, ki človeka sploh ne poznajo, ta obvelja za verjetnega malopridneža. Kjer je dim, je najverjetneje tudi ogenj. Ali pač?

Mediji so nazadnje objavili serijo prispevkov o tem, kako so menda trume policistov prišle po deklico, da bi jo odpeljali k materi. Tema razprave, ki je sledila, je bila ustreznost ukrepa, torej izvršba. Spraševali so se, ali je tak ukrep primeren, ali je denimo v skladu s konvencijo o otrokovih pravicah. Vprašanje je legitimno. Izvršba je vedno neprijeten in, ko gre za otroke, neprimeren ukrep.

Toda ali so se spraševali tudi, zakaj se je morala zgoditi?

So se spraševali, ali je v skladu s konvencijo o otrokovih pravicah dejstvo, da otroka ni bilo pri očetu, da je torej izginil?

So se spraševali, ali lahko nekdo, ki noče sprejeti pravnomočne sodbe, to preprosto ignorira in se ji celo upira?

So se spraševali, zakaj to pravzaprav počne? Iz skrbi za korist otroka?

Višje sodišče v Mariboru je jasno zapisalo: otrok ni bil zlorabljen. Odredilo je, da se ga vrne materi.

A ta zgodba očitno ni tako zanimiva. Veliko všečnejše je ulično kritiziranje nedelovanja institucij. Zastavljena niso bila še druga vprašanja. Kakšen je interes svetovalnice Akcija? Ali je to nepristranska, neodvisna, strokovna organizacija? Kakšen je interes drugih vpletenih v primer? Zakaj bi denimo koroški center za socialno delo hotel škoditi otroku? Zakaj bi hoteli neprofesionalno ravnati policisti? Sodišče? Kriminalistična inšpektorica, ki neposredno sploh ni bila vpletena v primer?

Napake se dogajajo in naloga medijev je, da nanje opozarjajo in jih razkrivajo. Toda naloga medijev je tudi, da iščejo resnico in da pomagajo razumeti. Novinarji, ki ne znajo izstopiti iz kletke, v kateri se je znašla profesija, težko prepoznajo neresnice, izkrivljenosti in propagando.

Bob Woodward, ameriški novinar, ki je s svojim razkrinkanjem koruptivnosti Richarda Nixona navdihnil Nicka Daviesa, je minuli torek med govorom na ameriškem inštitutu za novinarstvo Poynter dejal: »Toliko je skritega. Vsako jutro se zbudim in se vprašam, kaj skrivajo, barabe? Ne kot ciničen novinar, ampak kot realističen novinar. Ljudje vedno nekaj skrivajo.«

Toda Bob Woodward je tudi dejal: »Menim, da preveč poudarka namenjamo hitrosti in hranjenju nepotrpežljivosti ljudi. V marsikaterem pogledu novinarstvo ne zna ravnati z nevarno in krhko naravo sveta, skupnosti ali česarkoli, kar poskušamo razumeti.«

Verjamem v novinarstvo. V novinarstvo, ki ne podlega pritiskom hitrosti, všečnosti in površinskosti, v novinarstvo, ki zna biti tudi heretično.

V kaj verjamete vi?