Staša Lepej Bašelj
V Nazaretu, izraelskem mestu, ki leži blizu Galilejskega jezera, se začne romarska pot Jesus Trail. Poteka skozi dobro znane svetopisemske kraje Galileje, kjer je nekdaj hodil Kristus. Dolga je 65 km, na voljo pa je tudi krožna različica, dolga 130 km. Maozi Inon, eden organizatorjev poti, mi je po e-pošti posredoval kup informacij, predvsem o varnosti v državi in označenosti poti. Ta je res varna in dobro markirana, tako da uradni vodnik ni potreben. Po pošti mi je poslal zemljevide, prospekte in cenike, nam za prvo noč rezerviral postelje v svojem gostišču in poslal po nas taksi na 120 km oddaljeno letališče v Tel Aviv.
Inonovo gostišče Fauzi Azar Inn v Nazaretu, kjer prespimo prvo noč, je 200 let star nekdanji arabski dvorec. Lonely Planet ga je leta 2007 označil za eno najboljših prenočišč v Galileji in odlično izhodiščno točko za raziskovanje Svete dežele. Prijetno in intimno vzdušje ponuja popotnikom možnost, da delijo svoje zgodbe z drugimi, osebje pa je prijazno in voljno za vsakršne nasvete.
Gostišče leži v središču Nazareta in le nekaj minut hoje vas loči od glavnih znamenitosti mesta. Stavba je bila nekdaj v lasti družine Azar, ene najpremožnejših v Galileji. Trinadstropna zgradba je vklesana v kamen, njena znamenitost je šestmetrski ročno poslikani strop, tla so iz turškega marmorja, notranje dvorišče pa krasijo kamnite arkade. Njihova spletna stran je od našega obiska dostopna tudi – v slovenskem jeziku! V tem gostišču je sedež in začetek Poti po Kristusovih stopinjah.
Jožefov in Jožic
pa je vse manj
V Nazaretu je Jezus preživel svoje otroštvo, po Galileji je tudi sicer največ hodil, učil, delil dobroto ter delal številne čudeže. Nazaret je tudi rojstno mesto Jožefa, Jezusovega krušnega očeta. Tam je živel, delal kot tesar ter verjetno umrl. Sv. Jožef (ali Jožef Delavec) je zaščitnik ročnih delavcev in obrtnikov ter priprošnjik za lahko smrt. Domnevno je bila v Nazaretu rojena tudi Marija, a trdnih dokazov o tem ni.
Jožef (Jože) je bilo nekdaj najbolj razširjeno slovensko ime, še danes ga nosi več kot 35.000 moških, Jožef in Jožic pa imamo skoraj 20.500, vendar je ogroženo. Zdaj ga dobi le še redko kateri otrok, tako da bo sčasoma na jožefovo (19. marca) godovanj vse manj. Je pa zanimivo, da so se k nam polagoma začeli vračati Jožefovi sejmi, ki so skorajda že obtičali v pozabi.
Kregarjev mozaik na baziliki
Največja znamenitost Nazareta je bazilika Marijinega oznanjenja, največja cerkev na Bližnjem vzhodu. Zgrajena je na kraju nekdanje bizantinske cerkve, kjer naj bi se zgodilo Marijino oznanjenje. Na zunanjem arkadnem hodniku, ki obdaja baziliko, so mozaiki s podobami Jezusa in Marije, ki so jih podarili umetniki z vsega sveta. Med njimi je tudi mozaik slovenskega cerkvenega slikarja in umetnika Staneta Kregarja.
Marijino oznanjenje označuje dogodek, ko je angel Gabrijel napovedal Mariji, da bo čudežno rodila Jezusa. Tedaj je živela v Nazaretu in bila zaročena z Jožefom. Gospodovo oznanjenje se je zgodilo v votlini, ki danes v obliki kripte leži pod glavnim oltarjem v baziliki. Na oltarju je napis: »Tukaj je Beseda človek postala.«
Cerkev zato obhaja ta praznik točno devet mesecev pred božičem, praznikom Jezusovega rojstva. Praznik Marijinega oznanjenja pa je 25. marca in je znan tudi pod imenom materinski dan.
Kraj božje bližine
Ob Nazaretu se sredi rodovitne ravnine dviga 588 m visoka osamela sveta gora Tabor (Mt. Tabor), vidna daleč naokoli. Nekdaj je do njenega vrha vodilo 4340 stopnic, danes asfaltirana serpentinasta cesta, za pohodnike pa strme kozje stezice. Gora Tabor je kraj Jezusove spremenitve, je kraj božje bližine in kraj molitve.
Pot Jesus Trail sledi krajem, po katerih je hodil Kristus, današnji pohodniki pa jo ubirajo zato, da bi podoživljali njegovo življenje in zgodovinske dogodke. Marsikdo nosi s seboj Sveto pismo, saj je Biblija na tej poti skoraj obvezno čtivo za razumevanje krajev in dogodkov. A ni namenjena le vernikom, po njej hodijo tudi športniki in turisti, ki radi spoznavajo tuje kraje, ljudi, njih kulturo in zgodovino.
Nazaret obdaja prostrana gričevnata pokrajina, porasla z nizko travo in cvetočim rdečim poljskim makom, vmes pa so še bele anemone in plapolajoči metuljčki. Ob poti se bohotijo v belo odeta mandljeva drevesa. Na drevesih cvetijo in hkrati rodijo granatna jabolka. Čez čas makova polja zamenjajo polja valujoče pšenice. Februarja je bila v Izraelu že prava pomlad.
Pot je dobro označena. Občudujemo naravo in gledamo stran od kupov smeti, ki jo marsikje kazijo. Ljudi skoraj ne srečamo, razen kakšnega osamljenega in razcapanega pastirja s čredo ovac in psom. Še ta se raje umakne in nas opazuje od daleč.
Kana: moški in ženske
ne spijo skupaj, normalno
Hodimo po narodnem parku Zippori, v hebrejščini Tsippori, kar pomeni ptica (tsipor). Z vrha hriba se namreč odpira spektakularen razgled po prostrani pokrajini, ki »daje občutek letenja«. V parku je nekaj usmerjevalnih tabel, a so napisi, žal, le v hebrejščini.
Naslednji znani čudežni kraj je Kana, ki leži sredi rodovitne doline Meri Sembil – Žitno polje in je znana po čudežu z znamenite svatbe, na kateri je Jezus spremenil vodo v vino. Oznake naše poti vodijo po ulici, ki jo obdaja visok zid, oblečen v keramične ploščice. Na njih so opisi bibličnega čudeža. V enem piše: »O woman, what have you to do with me?« »Kaj hočeš od mene, žena?«
Edina prenočitvena možnost v Kani je gostišče Kana Wedding Guest House. Turisti se pripeljejo ogledat cerkev in kupit vino, potem pa se odpeljejo v druge, turistično bolj razvite kraje. Gostišče vodi starejši par; pokaže nam sobe in samoumevno oddeli moške v eno sobo, ženske pa napoti v paviljon na vrtu. Ugovora ni, moški in ženske pač ne spijo skupaj!
V paviljonu so okna brez stekla. Gospodar ravnodušno pojasni, da so noči tople, rolete pa se dovolj dobro zapirajo. Februarja je čez dan res zelo toplo. Hodili smo v kratkih rokavih, ponoči pa se temperature vendarle spustijo blizu ničle. Okna brez šip pa mraza ne zadržijo.
Kibuc Lavi
Gozdov ni, le tu in tam raste osamljeno drevo, podobno evkaliptu. Ko pomečkam list med prsti, zadiši po mentolu. Bliže Galilejskemu jezeru se začno nasadi oljčnih dreves in obdelana polja, sicer pa je pokrajina kraška.
Sredi polj stoji velik hotelski kompleks – kibuc Lavi (Kibbutz Lavi). Kibuci so značilna oblika gospodarskega in družbenega združevanja v Izraelu. V njih je skupno vse: delo in dobiček. Vsakdo morda delati vse, ne glede na izobrazbo. Zasebne lastnine ni, tudi otroke vzgaja skupnost, navzven so dokaj izolirani. Ukvarjajo se s kmetovanjem, obrtjo, v kibucu imajo šolo, sinagogo, trgovino... V Izraelu jih je še okoli 250.
Zadnji del poti vodi skozi nasad starodavnih oljčnih dreves. Arbel je vas s 400 prebivalci, znana po ruševinah ene najstarejših sinagog na svetu. Na koncu vasi še vedno stojijo vrata stare sinagoge, vklesana v ogromen naravni kamen. Od tam se pot strmo vzpne in že smo v narodnem parku in rezervatu Arbel.
Arbelski klifi
nad Galilejskim jezerom
Po urejenih kamnitih poteh pridemo v cvetoč naravni skalnjak. Na robu pečin se nam odpre osupljiv razgled na Galilejsko jezero. Arbelski klifi dobesedno visijo nad jezerom, najvišji vrh pa je 181 m visoki Mt. Arbel.
Z vrha se odpira pogled na celotno Galilejo, pod njim je Galilejsko jezero s svojim znamenitim pritokom – reko Jordan, sveto evangelijsko reko Palestine, v ozadju pa zloglasna Golanska planota. Zemljevid svetopisemskega obdobja kaže, da so nekoč prek Arbela potekale pomembne trgovske poti.
Galilejsko jezero, imenovano tudi Genezareško ali Tiberijsko, za kristjane pa kar Jezusovo, je dobilo ime po Galileji. Je največje sladkovodno jezero v Izraelu in eno največjih na Bližnjem vzhodu ter ima pomembno vlogo pri oskrbi vode v tem delu države. Gladina je dobra dva metra pod gladino svetovnega morja. Znano je predvsem iz Nove zaveze, saj je velik del Jezusovega javnega delovanja potekal ravno na tem območju. Vzdolž celotnega brega Galilejskega jezera so majhni zalivi, imenovani Zalivi naukov.
Spust s klifov je strm in precej zahteven. Pot je vklesana v skale, čez previse in ponekod zavarovana s klini. Paziti je treba na vsak korak, saj smo s težkimi nahrbtniki precej neokretni.
Ob sedmih izvirih
Ob vznožju Arbela je več naselij, a nas markacije kmalu odpeljejo med polja. Hodimo med nasadi pomaranč in rdečih grenivk. Pomarančam rečejo tukaj »okrogel zlati posnetek sonca«, grenivke pa so nebeško sladke in sočne, sok se kar cedi po rokah. Večina plantaž je, vsaj videti je tako, neškropljenih, vendar pa naletimo tudi na nasad pravkar škropljenih grenivk, ki so obložene z debelo zeleno sivo oblogo, drevesni listi pa beli od škropiva. Zdaj vemo, zakaj v trgovinah piše, da lupina ni užitna.
Čez čas pridemo do plantaž banan. Še povsem zelene visijo v velikih strokih z dreves, ovite pa so v modre plastične vrečke, v katerih zorijo.
Pot nas pripelje do Tabgha, slovensko Tabga, ki je znan po čudežnem pomnoženju rib in kruha. Tu je deloval tudi sv. Peter. Tabgha izvira iz grške besede heptapegon, ki pomeni sedem izvirov, saj so v tem kraju bogati izviri pitne vode, s katero se oskrbuje tudi širša galilejska okolica.
Ob sedmih izvirih stoji cerkev Petrovega primata, v kateri je Jezus podelil sv. Petru primat nad celotno cerkvijo. Do nje se pride skozi drevored visokih evkaliptov, ki vzbujajo spokojnost in spoštljivosti do tega kraja.
Na Gori blagrov
Nad Tabgo se dviga Gora blagrov, ki ni niti gora, temveč manjša vzpetina nad Galilejskim jezerom. Tam je imel Jezus na začetku svojega javnega delovanja znani »govor na gori«, ki se šteje za »ustavo božjega kraljestva«.
Na vrhu vzpetine je ravna planota s čudovitim razgledom na Kafarnaum, Galilejsko jezero in Golansko planoto. Sedanja cerkev je bila zgrajena leta 1937 in je obdana z urejenim parkom, visokimi palmami in cvetjem. Je osmerokotne oblike, kar simbolično predstavlja osem blagrov, ki so izpisani v notranjosti cerkve. Tudi ob potki, ki vodi do nje, so kamnite marmorne plošče, na katerih je besedilo blagrov.
Zlati nauk pridige o blagrih je: »Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim.« Verjetno od tod izvira ljudska modrost, nikomur ne stori, kar ne želiš, da drugi stori tebi.
Goro blagrov še vedno preveva duh slavne preteklosti, trpljenja in neznanske bolečine. Pritiska tako na srce kot na dušo.
Petrova hiša, nato še riba
Pod Goro blagrov je mestece Kafarnaum, kjer je rojstna hiša sv. Petra. Naseljeno je bilo 150 let pr. n. št. do približno 750 let n. št., zdaj pa o njem priča le nekaj ruševin. Znotraj kompleksa hiš je postavljena moderna cerkev.
Skozi deloma zastekljena tla se vidijo ostanki in temelji prve krščanske cerkve na svetu! Pred Petrovo hišo stoji ogromna bakrena skulptura sv. Petra, ki drži v rokah ključe (nebeškega kraljestva).
Tiberija je mesto od Galilejskem jezeru, ki ga je zgradil Herod Antipa okoli leta 20 in ga poimenoval po cesarju Tiberiju. Bilo je prestolnica Galileje, danes pa je eden njenih najbolj priljubljenih turističnih krajev. Še vedno je ohranjen velik del obzidja z obrambnimi stolpi. Je moderno letoviščarsko mesto s kupom trgovinic in lokalov ter hotelov.
Kulinarična specialiteta mesta je Petrova riba, vrsta kovača, ki plava v Galilejskem jezeru in je oglaševana na vsakem koraku in jo ponujajo vse restavracije. Imenuje se seveda po sv. Petru.
Galileja je zibelka krščanstva, tu se je Bog približal človeku. Ko hodiš peš po Kristusovih stopinjah, močno doživljaš korenine svoje vere (ali nevere) pa tudi korenine samega sebe – človeka.