Valentin Oman je zaradi spora z Haiderjem decembra po trinajstih letih spet razstavljal v domači deželi.

Naselje Finkenstein v bližini Beljaka je tudi Bekštajn le po ljudskem pripovedovanju, kot mnoga druga koroška naselja ne sme imeti vidne slovenske identitete. Dom slikarja Valentina Omana na koncu vasi je okrog vrat poslikan z dvojezičnimi napisi, slovenščina je ena od bistvenih identitet slikarja, ki je zaradi spora z nekdanjim koroškim deželnim glavarjem decembra šele po trinajstih letih spet razstavljal v domači deželi.

Pogačo z rozinami, ki jo je poleg kave ponudila soproga Elisabeth, je spekla mežnarica vaške cerkve, tiste, v kateri je, tako kot v številnih drugih, Valentin Oman poslikal in izdelal okna. Okrog svoje hiše ima 75-letni mojster razpostavljene betonske plošče, na katere pripenja platna, preden na njih z železnim prahom in peskom ali s kakšno drugo tehniko ustvarja svoje podolgovate, fragmentirane figure. Razgled se razteza do Karavank – ali pa do revne domače hišice nižje ob cesti, kjer si je njegova mati vroče želela sina duhovnika, a je Valentin Oman po maturi odkril ­svoje slikarsko poslanstvo.


Gospod Oman, kot človek niste nikoli popolnoma odšli iz svojega Bekštajna/Finkensteina, iz svoje Koroške, kot umetnik pa po sporu z zdaj že pokojnim koroškim deželnim glavarjem Jörgom Haiderjem v svoji domači deželi trinajst let niste razstavljali. Kako se počutite zdaj, ko ste »nazaj«?

Dolgo sem premišljeval, ali naj zdaj, ko imam glede Haiderja tako rekoč prosto cesto, razstavljam ali ne, kajti v vsebini, v duhu, se na Koroškem ni tako zelo spremenilo. Potem, ko trinajst let nisem bil prisoten, sem premišljeval, da lahko zdaj, ko sem prisoten, vsaj kaj povem o aktualnem položaju. Včasih sem že imel občutek, kot da sem umrl, vsaj v javnem prostoru. Beljačanom sem obljubil, da bom prvo razstavo, če jo bom imel, napravil v Beljaku, in to sem tudi naredil. Na zaključek v Kunsthaus Sudhaus smo povabili tudi zbor Jepa Baško jezero, ki je pel tudi slovenske pesmi, mislili smo, da bodo prišli samo prijatelji, pa je prišlo okrog štiristo ljudi, vsi so se čudili, da je toliko ljudi prišlo ­»nazaj«.

Videti je, da dežela Koroška svoje umetnike veliko bolj zaznamuje kot druge avstrijske dežele, tako v dobrem kot v slabem, to dokazujete vi, pa Handke, Lipuš in še mnogi.

Mnogi od nas, Handke ne tako dolgo, Lipuš in jaz pa, smo bili šolani na Plešivcu (zdaj že nekdanje semenišče za vzgojo duhovnikov, op. a.),
na Koroškem pa tudi vpliva zgodovina, dejstvo, da sta tu dva jezika, dve skupini ljudi. Vse to je pripravilo teren, na katerem dobro cveti tudi umetnost. Že iz starih časov imamo veliko zanimivih spomenikov, še posebej cerkvenih, imamo Gospo Sveto, Krko, Osoje in tako naprej.

Tudi vi zelo radi slikate v cerk­vah.

Že moja učiteljica na akademiji mi je v diplomsko oceno zapisala 'predestiniran za sakralni prostor'. Za svoje diplomsko delo sem si izbral tematiko fresk v poslovilni veži in tudi prvo naročilo, ki sem ga dobil, je bila poslovilna veža v Annabichlu pri Celovcu (Trna vas), na natečaju je sodelovalo zelo veliko umetnikov in zelo mlad sem ga dobil jaz. Cerkveni prostor je že nekaj posebnega, nekaj drugega kot galerijski ali muzejski prostor, je drug občutek, poleg tega pa tam narediš nekaj, kar res ostane.

Tudi vaše človeške figure so zelo podobne cerkvenim motivom, nekako spominjajo na podobe Jezusa Kristusa.

V sakralnem okolju lažje delam zato, ker ilustracije niso potrebne. Včasih so si naročniki predstavljali, da naj bi delal kakšne ilustracije biblijskih motivov, a se tega nikoli nisem držal, v sakralni prostor vedno postavim svoje figure, tega svojega človeka ali pa svoje podobe montiram vanj. Tako kot tukaj v Štebnu imam vitraže v evangelijski cerkvi v Celovcu, kot oltarno sliko namesto križa, moj Corpus Christi je človeška podoba. Meni ni treba obdelovati svetnikov, moj človek gre zelo lepo v sakralni prostor. Na platnu ali pri slikah lahko pokažeš minljivost in večplastnost, v vitražih pa si lahko predstavljaš, kaj se zgodi potem. Moja ideja je, da se spremeniš v luč.

Ali je to vaša zavestna ideja ali to prihaja le skozi umetnost?

To je ena mojih idej transformacije, na drugi strani se moraš pač držati tega, kar je moja mati rekla na smrtni postelji: 'Kako bo tam?'. Čeprav je bila zelo verna in si je onkraj predstavljala zelo figuralno, je tudi ona vprašala, kako bo tam in tudi jaz tega ne morem reči.

Kaj pa poskušate povedati s svojimi slikami, v katerih uporabljate na primer železo?

To je samo eden od materialov, v katerih poskušam prikazati minljivost, tudi rja je nekaj, kar kaže, da se železo spremeni, to so fosilne strukture človeške podobe v železu. Tudi človek se veliko ukvarja z železom, če gledate, kaj se dogaja v Libiji, kaj se je prej dogajalo v nekdanji Jugoslaviji, vse vojne imajo nekaj z železom, ostanki pa so potem rja, odpadki, fragmenti tega orožja. Tudi spomeniki razpadejo, ali jih uniči človek ali jih pobere rja.

Vaš človek ni videti dopolnjen, vedno mu nekaj manjka.

Nekaj popolnega, do konca izdelanega me sploh ne zanima, če se ukvarjaš s tematiko minljivosti, v teh figurah vidiš minljivost, pa tudi možnost za nekaj novega, odvisno od tistega, ki gleda. Zame je pomembno, da imaš v tej nedokončnosti več prostora za fantazijo, vsak, ki to gleda, mora že malo sodelovati, v svojem gledanju lahko dokonča te osebe. Tudi v fotografijah so mi ljubše dvojne ekspozicije, en sam posnetek mi je preveč natančen, pri eni fotografiji čez drugo pa moraš nekaj odkriti. Če fotografiram to, kar se dogaja v Libiji ali na Japonskem, mi samo fotografija ne zadostuje, za ohranitev v spominu jih obdelam, da bi to že bile fosilne strukture današnjega časa, da pokažejo, kaj se je v današnjem času zgodilo. Tako sem obdeloval tudi reliefe v železu, tam sem uporabljal fragmente avtomobilov, odpadke, vsekal sem jih v pesek, in tako je potem je nastal relief, v katerem se vidijo fosilne strukture.

Pravite, da zvečer, ko gledate televizijo, podobe, ki vas vznemirijo, slikate s fotoaparatom in jih potem računalniško obdelate.

Nisem le slikar, name vpliva tudi to, kar se dogaja. Med hrvaško vojno še nisem delal digitalno, ampak sem v Piranu pred televizijo z običajnim filmom delal dvojne ekspozicije, naredil sem tudi katalog Croatia I. Tudi pri fotografiji lahko pokažeš svoje politično dojemanje, že 1991. sem s pomočjo televizije in fotografije dodal okna z rešetkami in Miloševića in Karadžića spravil v zapor. Zdaj delam z digitalnim fotoaparatom in računalnikom, tiskam na papir in potem s strojem za jedkanice predelam tako, da se pojavijo fosilne strukture, kot da so relikti današnjega časa.

Težko si je predstavljati lepšo alpsko pokrajino, kot jo je mogoče videti iz vašega ateljeja, Dunaj, kjer tudi ustvarjate, je lepo mesto, poletja pa preživljate v Piranu. Slikate torej v prečudovitih okoljih, na vas pa vpliva tudi negativno tega sveta.

Negativno – ali pa realistično današnjega sveta? Lepo je gledati pokrajino, kot umetnika pa me ta ne zanima, bolj me zanima to, kar je že v zemlji. Tudi moje pokrajine, ki sem jih obdeloval, so bile bolj za histologično rezanje skozi zemljo, kar je pod našimi nogami. Katalog, ki je izšel v Piranu in se imenuje Ara Pacis, je nastal na Krasu, tam razmišljaš o prvi svetovni vojni in tudi to je tematika, ki me zanima. Srečo imam, od desetega leta naprej sem živel v miru, toda mene vseeno bolj zanima človekova senčna stran.

Od kod ta občutljivost?

Mislim, da to prihaja od krščanske vzgoje v internatu. Ko sem med vojno na Hrvaškem gledal tamkajšnje podobe, sem si rekel, mojbog, kaj pa je umetnik proti temu! Potem je že bolje, da ostaneš pri platnu ali delaš na papirju, ker ne moreš tekmovati s tistim, kar se v resnici dogaja. Bolnica, v kateri je hodnik poln razbitih šip, je zame veliko močnejša instalacija kot predstavitev na bienalu, 
v primerjavi s krvjo ubitega človeka sem jaz šibak.

Morda vaše slike pokažejo več simbolike kot realno življenje?

To je edina možnost, kako pomembno je to, pa ne vem. Če si že sam minljiv, si želiš vsaj, da nekaj fragmentov ostane za spomin, če se to ne bo zgodilo, pa ostaja vsaj veselje do dela. Sem že v pokoju in bi lahko penzijo užival, vendar to ne gre, ne zdržim praznih platen.

Se počutite slovenski umetnik, avstrijski umetnik, kako bi se ­opisali?

Sem avstrijski umetnik, toda koroški Slovenec, kot Slovenec imaš drugačen občutek. Kot koroški Slovenec poješ tudi žalostne pesmi, če bi bil Tirolec, bi jodlal in morda tudi drugače slikal. Tudi koroške nemške pesmi bi bile drugačne, če bi bila Koroška brez Slovencev, bi tudi na Koroškem jodlali. Že v zraku je nekaj drugačnega kot drugod.

Gre za trk dveh kultur, agresivne nemške in nazaj potisnjene slovenske. Vi ste raje ostali v slovenskem kulturnem prostoru – in se sprli z nekdanjim deželnim glavarjem Haiderjem, to je bil že ­legendarni spor.

Jaz nisem politik, a se angažiram za kulturo. Če tujec pride na Koroško, sploh ne vidi, da tu živijo Slovenci ali da so tu prej še bolj množično živeli kot zdaj. Zato so zame dvojezični krajevni napisi kulturna dediščina in tako bi se morali obnašati. Imamo državno pogodbo, ki je 55 let niso uresničili, ne vem, koliko ljudi ve, da ni samo 150 slovenskih napisov, ampak več kot devetsto, in da je to del kulture. Kobenter je pred leti v Standardu napisal: Ljudstvo, ki bi razumelo kulturo, za njen prikaz ne bi potrebovalo državne pogodbe. Rimljanov ni več, pa smo imeli razstavo Rimljani na Koroškem, Slovence, ki še živijo, pa hočejo zakopati. Dokler v tej deželi ne bo bolj kulturnega mišljenja, se nič ne bo spremenilo, kar danes razpravljajo o konsenzu in tako naprej, to je zame vse premalo.

Vaša vas nima dvojezičnih napisov, na vaši hiši jih je cela vrsta.

To je bil le poskus, z njimi sem hotel prekriti vso hišo! To bi bilo lepo, a je bilo predrago. Že dolgo imam idejo, da bi vlil vsa koroška dvojezična imena v železo – kot ohranitev kulturne dediščine. Kurator Martin Fritz je ta projekt videl in me vprašal, ali bi to idejo drugače speljal. Soba za prevajanje na celovški univerzi je prekrita z napisi, a sem prišel šele do črke R. Še vedno jih ni vseh devetsto, a je ta pisava že zdaj zelo lep objekt. En steber v železu že leži tudi pred univerzo, dejal sem si, dokler imena ne bodo stala v koroških vaseh, naj tudi ta steber leži.

Nekaj se je vendarle spremenilo, prišli ste nazaj, vaš veliki nasprotnik Jörg Haider pa je odšel, žal ­tragično.

Ja, ta je šel v drugo smer, sploh si nisem mislil, da je šel prej od mene, Haider je bil mlajši, športen, nisem računal, da bom kot živeči slikar še kdaj razstavljal na Koroškem. Zdaj se moram na to šele navaditi.