Vurnikova hiša na Miklošičevi: najlepša hiša v Ljubljani

Nekdanja Zadružna gospodarska banka, poznosecesijski biser posebne vrste praznuje 90 let.

pet, 08.04.2011, 07:00
Ivan Vurnik (1884-1971)

Ivan Vurnik, slovenski arhitekt in urbanist, se je rodil 1. junija 1884 v Radovljici v družini kamnosekov in podobarjev. To družinsko izročilo je s pridom izkoriščal pri svojem kasnejšem arhitekturnem delu. Vurnik velja ob Jožetu Plečniku in Maxu Fabianiju za enega od ustanoviteljev sodobne slovenske arhitekture. Bil je ustanovitelj arhitekturnega oddelka na tehniški fakulteti v Ljubljani, kjer je bil njen prvi profesor, k sodelovanju pa je pritegnil tudi Jožeta Plečnika. Velja tudi za začetnika modernega urbanizma na Slovenskem. Najplodnejše obdobje njegovega ustvarjanja so bila dvajseta leta 20. stoletja, ko je intenzivno iskal slovenski nacionalni slog v arhitekturi - tega je poskušal razviti tudi z načrtovanjem zgradbe Zadružne gospodarske banke.

Arhitekturo je študiral na Visoki tehnični šoli na Dunaju. V zelo kratkem času je diplomiral in si prislužil potovalno štipendijo, s katero je preučeval arhitekturo italijanskega Rima. Poleg Zadružne gospodarske banke v Ljubljani med njegove pomembnejše stvaritve sodijo še Sokolski dom na Taboru, letno kopališče v Radovljici pod Oblo gorico, hotel Grajski dvor, sanatorij za pljučne bolnike na Golniku, kapela sv. Cirila in Metoda v Vratih, Narodni dom v Kranju in Anatomski inštitut v Ljubljani. Kot urbanist je deloval v več mestih po Sloveniji, izdelal je denimo urbanistični načrt Bleda.

Med obema vojnama je bil znan in priznan arhitekt in njegovo delo je bilo deležno velike pozornosti. Posebej naklonjen mu je bil lzidor Cankar, ki se je kot vrhunski izobraženec, umetnostni zgodovinar in kritik večkrat postavil v bran Vurnikovi nekonvencionalni in burne odzive zbujajoči arhitekturni umetnosti. Vurnikova arhitektura je bila v omenjenem času predstavljena v domačih in tujih publikacijah in na razstavah, kot strokovni publicist in predavatelj je bil znan široki javnosti. Prizadeval si je, da bi v slovenski prostor prinesel iz Anglije, Nemčije in Avstrije izvirajoče socialne ideje modernega urbanizma, predvsem s pisanjem ter z uresničenim betnavskim naseljem delavskih hiš v Mariboru. Njegova ustvarjalna moč je nenehno presenečala z raznolikostjo arhitekturnih del, katerim je težko določiti skupni imenovalec, vseeno pa mu je takšen arhitekturni izraz prinesel častitljivo oznako nacionalnega romantika.

Vurnikova stalna sodelavka je bila s svojim dekorativnim slikarstvom njegova žena Helena Kottler Vurnik (1882-1962), s katero sta skupaj obnovila fasado cerkve sv. Petra v Ljubljani in sodelovala pri obnovitvenih delih cerkve na Brezjah. V Radovljici so po Vurnikovih načrtih zgradili še Savnikovo hišo in grobnico družine Vidic-Resman, skupaj z ženo Heleno pa sta ustvarila stranski krilni oltar v radovljiški cerkvi sv. Petra in Vurnikovo družinsko grobnico na radovljiškem pokopališču. Arhitekt Ivan Vurnik je bil leta 1970 imenovan za častnega občana Občine Radovljica.

Umrl je na današnji dan, 8. aprila 1971 v Radovljici. Smilja Štravs

Razkošno poslikana hiša v slovenskih nacionalnih barvah na Miklošičevi ulici številka 8, nekdanja Zadružna gospodarska banka, je ena najznamenitejših ljubljanskih stavb.

Kultna ni postala toliko zaradi nekdanje, za blagor naroda pomembne vsebine, temveč predvsem zaradi izjemne estetske vrednosti in prepoznavnosti. Za mnoge je to najlepša hiša v Ljubljani. Z bogato okrašenim pročeljem in nastopaško rožnato fasado precej izstopa iz običajnih arhitekturnih okvirjev, čeprav jo obkrožajo podobno živopisane, značilno secesijsko obarvane stavbe, ki zaznamujejo ta vitalen del mesta med Prešernovim trgom in železniško postajo. Danes poslovno-stanovanjska stavba, v obdobju Jugoslavije je bila v njej Služba družbenega knjigovodstva, letos praznuje 90-letnico obstoja, leta 1921 jo je namreč zgradil arhitekt Ivan Vurnik. Nekdanja Zadružna gospodarska banka je poznosecesijski biser posebne vrste: velja namreč tudi za enega najlepših primerov arhitekture narodnega sloga, za katerega uveljavitev si je prizadeval Vurnik. V začetku 20. stoletja je namreč Ljubljana arhitekturno in urbanistično doživljala pravi preporod, katerega del je bila tudi secesija, ki je sicer kot sodoben slog v arhitekturi in umetnosti zaznamovala ljubljansko arhitekturo le kratek čas na prelomu stoletja, zamenjal pa jo je sodobnejši modernizem, ki se je odrekel pretežno vsem oblikam zgodovinske ljubezni do dekorja.

Vurnikova hiša na Miklošičevi sodi v obdobje pozne secesije, pravzaprav velja za njen zadnji odmev oziroma arhitekturno narodno preobrazbo. Vurnikova prizadevanja, da bi ustvaril avtentično slovensko arhitekturno govorico, je leta 1934 Maks Fabiani ocenil za hvale vreden poskus, ki pa presega moči posameznika. Takole je dejal: »Umetnik je kakor roža, ki v svojem prirodnem, individualnem razcvetu podaja svoje najboljše in najlepše. Ne moremo pa zahtevati od njega stvari, ki nastajajo šele iz sodelovanja vseh narodovih moči. To sodelovanje, v katerem se izraža poezija vsega naroda, pa predpostavlja idealno delo vsakega posameznika. S tem pa in z dopolnitvijo vsega dobrega, kar nam je zapustila preteklost, se šele vzbudi genius loci, v katerem se odraža duša ljudstva in kraja,« kot v knjigi Secesijska arhitektura v Sloveniji piše Breda Mihelič.

Stavbi nekdanje Zadružne gospodarske banke je bila dana usoda, da je v letih po nastanku postala ena od ljubljanskih ikon, duša Ljubljane in Miklošičeve ulice, ki s svojo drzno podobo vsak dan prepričuje mesto in njegove prebivalce, da je treba imeti pogum, ker je ta za narodno prebujenje ključen ter definicija vsakega napredka in prihodnosti. Njen graditelj Ivan Vurnik je imel do nje sicer poseben, nekako dvojen odnos, predvsem zaradi poudarjene dekorativnosti hiše. Bolj kot arhitektura stavbo namreč zaznamuje likovna umetnost. Kot piše Breda Mihelič, jo je sam po eni strani označeval kot »neizpolnjeno in neuslišano ljubezen«, po drugi strani pa jo je pri predstavitvah svojih del pogosto kar izpustil. Ob njej je doumel, da iskanje slovenskega narodnega sloga z dekorativnimi motivi, vzetimi iz ljudske umetnosti, ne kaže poti naprej, po drugi strani pa se je tudi zavedal, da ta stavba ne nakazuje razvoja v smeri modernega funkcionalizma – gradbeno je namreč povsem klasično zasnovana poslovno-stanovanjska hiša, kakršne so gradili v novih mestnih predelih Ljubljane od konca 19. stoletja naprej.

Moderna ali ne, poslikana hiša na Miklošičevi celo nepozornemu obiskovalcu Ljubljane takoj pade v oko. Tako kot sicer velja za najboljše secesijske stvaritve, tudi za stavbo Zadružne gospodarske banke lahko trdimo, da je tako imenovana celostna umetnina. V njej se prepleta več vej umetnosti, poleg arhitekture še likovna in uporabna umetnost. Stavba je razkošno poslikana od zunaj in od znotraj in prav njena v oči bijoča slikarska plat ji daje težo in veljavo, da še danes kraljuje na turističnem zemljevidu mesta kot ena vizualno najbolj zanimivih ljubljanskih hiš. Poslikava dvorane in pročelja je delo arhitektove soproge Helene Vurnik, po rodu Dunajčanke, ki je sodelovala pri moževem raziskovanju in ustvarjanju tipične slovenske arhitekture.

Geometrijske ornamente v rdeče-belo-modri barvni kombinaciji slovenske trobojnice dopolnjujejo motivi iz slovenske ikonografije: stilizirana pokrajina smrekovih gozdov, žitnih polj in vinske trte ter motiv žena v slovenski narodni noši z značilno avbo. Barvna paleta je sicer zelo razkošna in celoten vtis interjerja je, zaradi geometrijskih poslikav in dvodelnih srčastih lokov, vzhodnjaški. Notranjost svetlobo dobiva skozi steklen strop, sestavljen iz majhnih modrih steklenih kvadratkov, ki skupaj tvorijo raznobarven mozaik. Fasado krasi serija abstraktnih dekorativnih motivov, ki jih nekateri razlagajo kot stiliziran nageljnov cvet, prevzet s slovenskih vezenin v kontrastnih slovenskih barvah, medtem ko drugi iščejo njegov izvor v slovaški ljudski ornamentiki. Ta motiv obdaja okenske odprtine, fasadno ploskev in močno izstopajoči strešni napušč. Stavba Zadružne gospodarske banke je sijajna hiša, ki je nastala kot nekakšna ideološka arhitektura, v sebi pa nosi osrednje filozofsko počelo secesije – željo po spremembi. Razmišljanje, v katero arhitekturno kategorijo pravzaprav sodi, je v tem okviru sekundarno. Pomembna sta optimizem in veselje, ki ju devetdesetim letom navkljub še vedno radodarno širi po Ljubljani.

Povzeto po: Secesijska arhitektura na 
Slovenskem, Jelka Pirkovič, Breda Mihelič

Prijavi sovražni govor