Dobimo se na Koseškem bajerju

Leseni otok na koseškem bajerju postaja čedalje bolj priljubljeno srečevališče ljudi.

čet, 05.05.2011, 10:18

Dobimo se pod uro na postaji, na Špici, Čevljarskem mostu, v Zvezdi, pred Konzorcijem, na promenadi na Čopovi ... Ustvariti srečevališče, hipno prepoznaven kraj, ki se vtisne v množično zavest, prijeten javni prostor, ki zaživi, ker ima nekaj, da ga uporabniki sprejmejo za svojega, je ambicija ali vsaj želja vsakega arhitekta. »Najlepši čas za arhitekta ni snovanje zamisli, temveč čas, ko ta že zaživi,« pravi 34-letni arhitekt Rok Žnidaršič, eden od treh načrtovalcev enega od projektov, ki so se »prijeli«: lesene ploščadi na Koseškem bajerju. Ta je krona ureditve brega tega nekdanjega glinokopa po načrtu projektantov: arhitektov Mihe Kajzlja, Roka Žnidaršiča in krajinskega arhitekta Etbina Tavčarja v natečajnem projektu oziroma Iztoka Kavčiča v izvedbenem.

Pomol, ladja, otok, plaža, terasa ..., kakor pravijo večnivojski ploščadi iz domače, trpežne macesnovine, je zdaj redko prazen. Mogoče ponoči, a še takrat je mogoče od daleč zaznati kakšno počivajoče telo, stisnjeno pod stopnico, kjer je topleje. Navsezgodaj se z meglicami nad bajerjem spojijo posamezne postave, ki na pomolu opravljajo jutranji telovadni obred: taj či, tibetanske in vsakršne druge vaje. Tudi baletke ...

Za njimi se po potki okoli bajerja ob počasi zbirajočih se ribičih (na nalašč zanje postavljenih pomolčkih s klopcami) zvrstijo tekači in sprehajalci psov. Zmeraj isti ob istih jutranjih urah, kot nedogovorjena stara druščina. Zatem pridejo bralci s knjigami, najbrž študentje pa upokojenci, mame z vozički, vzgojiteljice z malčki, učiteljice z osnovnošolci ...

Popoldne se lesena plaža napolni tudi na oblačen dan. Staro in mlado, a bolj mlado kot staro, poležava na segretem lesu ali poseda, če je hladno. Konec tedna se na njej tare ljudi, zlasti na sončen dan. Že zjutraj bi si bilo treba rezervirati prostor z brisačo – kot v kakšnem morskem letovišču, pomislim. Prihajajo peš, s kolesom, z vozički, na rolerjih ... Motorni promet je prepovedan. Večeri so za zaljubljence, debatne krožke, fotografe in druge občudovalce sončnih zahodov. In topla noč, kot rečeno, zatočišče za bredomca ali koga, ki se tako počuti.


Pozor: varuj naravo!

»Koseški bajer napaja potok Mostec, ki teče s Šišenskega hriba, kjer izvira. Močvirni habitat je pomemben življenjski prostor za redke in ogrožene vrste, ki za svoj obstoj potrebujejo vodo ali močvirno okolje. To so tudi pomembna bivališča in razmnoževalni habitat za številne dvoživke, kačje pastirje, ptice in druge živali. Pri gozdu ga omejujejo mogočna drevesa črne jelše in več vrst vrb. Po vsem obrežju najdemo navadni trst, na več mestih širokolistno rozgo, šaše in loček.

V zahodnem delu ob stičišču travnika in gozda je raznovrstnost močvirskih rastlin najbolj pestra. Tu so se naselile številne redke živalske vrste, ki za svoj obstoj potrebujejo vodo. Spomladi pogosto slišimo regljanje žab, vodo preletavajo kačji pastirji, v bližnjem logu ob potoku Mostec pa gnezdi cela vrsta ptic, ki se prehranjujejo z vrstami, ki živijo v bajerju in okolici.«

To piše na tabli na dveh krajih ob bajerju. Vse ravno ne drži ali vsaj ne več: kar zadeva navadni trst, ga lahko tudi neuki opazi samo na nekaterih redkih krajih ob bregu, kar pa zadeva bujnost vrb, je okrnjena. Vsaj tiste vrbe, ki rastejo v drevoredu med lesenim pomolom in blokovskim naseljem za njim kot ločnica med javnim in zasebnim, so obglavljene. Lastniki elitnih bivališč so odsekali vrhove tem oviralcem pogleda na bajer, ki so ga tako drago plačali. »Do kod si ljudje lastijo javni prostor!« zavzdihe Rok Žnidaršič in se ozre po večnivojski leseni terasi iz masivnega, vzdržljivega macesna, ki ne potrebuje barvanja in nege, ker se sam zaščiti. Terasa, ki jo je izdelal tesarski mojster Rok Gazvoda, stoji na jekleni konstrukciji, tako da je poškodovane deske mogoče zamenjati. Ni pometena, škoda, tako malo je treba za vzdrževanje. A vsaj poškodovana ni!

Tabla našteva zaščitena bitja (širokolistna rozga – Typha latifolia, bleda deva – Alshna mixta, zelena žaba – Rana esculenta, navadni trst – Paramgites australis) in opozarja na prepoved vnosa tujerodnih vrst. Ob tej tabli je še ena z zapovedmi. Prepovedano je: hoditi zunaj urejenih poti, metati odpadke v okolico, nabirati cvetlice, kuriti, se voziti z motorjem, povzročati hrup.

Dovoljeno pa je: sprehajati se peš, s psom na vrvici, metati smeti v koš, biti tih in ne motiti ptic. Ob teh tablah se dopoldne zbirajo otroci in učiteljice jim razlagajo, zakaj se ne sme v bajer nositi tujerodnih živali in rastlin: na primer rdečevratke (Tracemys scripta elegans), deljenolistne rudbekije (Rudbeckia laciniata) ali zlatih ribic (Carassius auratus). S prstom pokažejo na miniotoček, pravzaprav štrlino iz vode, tapecirano z reliefnimi ploščicami, položenimi druga čez drugo kot opeke. Ne, niso keramične – to so želve, ki se grejejo na soncu. Te hišne ljubljenke so očitno pristale v bajerju, ko so nehale biti ljubljenke. Lastnikom ni bilo mar, ali bodo porušile naravno ravnovesje krhkega ekosistema ali ne. Samo da se jih znebijo ... Danes otočka ni videti, prekrila ga je narasla voda.

Na eni od tabel piše, da je uporaba vodnih površin nevarna in na lastno odgovornost. Da bi se kdo v Koseškem bajerju kopal, še nisem doživela. Saj kalna, sivorjavozelena, s sluzasto mreno na gladini (naravovarstveniki opozarjajo na množico cianobakterij vrste Microcystis aeruginosa) tudi ni nič mikavna, a pozimi, ko površino prekrije led, se bajer preobleče v pravljično obleko. Kaj pomeni opozorilo »na lastno odgovornost«, je v praksi videti nekako takole: fant se v najostrejši zimi navsezgodaj z drsalkami in hokejsko palico previdno spusti na bajer, tipa, tolče, preskuša, se prepriča, nato pa se preobuje in odide.

Čez čas se je prikaže s skupinico otrok, počistijo »teren« in si uredijo hokejsko igrišče. Prizor kot vzet iz starih slikanic. Kot zaljubljenka v ta kraj opazim predvsem lepe strani: mir, tišino (če odštejem regljanje žab, ptičje petje, cvrčanje čričkov, krakanje vran na njivi ob bajerju), jutranjo meglico nad vodo, oblake nad njim pred nevihto, romantične sončne zahode, ribiče na lesenih pomolčkih, same ali v dvoje, ki molče taborijo, večinoma s cigareto v ustih, včasih s tolstim krapom v mreži. Videla sem, da ga je ribič fotografiral, potežkal in vrgel nazaj. Neredko kakšna riba plava na gladini s trebuhom navzgor. Krapi so mastne ribe, bolj trofeja kakor užitek na mizi. Potrebne bi bile dodatne table, ki bi neukim razložile, kakšno škodo povzroča gnitje.


Odpor do novosti

Dve leti je pot okoli jezera zapirala visoka, grda mreža iz oranžne plastike in jezila okoličane. Bagri so po oceni naravovarstvenikov postrgali skoraj tri četrtine močvirskega pasu, najbolj ob lesenem otoku. Pri tem je bila ta natečajna rešitev leta 2000 soglasno sprejeta predvsem zaradi minimalnega poseganja v naravo, in to na mestih, ki so bila že prej kultivirana. Predlagala je kvalitetne dostope, dovode in ustvarila stik med naseljem in bajerjem. Pogoj je bil seveda zaprt dostop za motorni promet in predvideno parkirišče zunaj parka.

Izvirni projekt je bil bolj ambiciozen, izvedli so le del – malo zaradi pomanjkanja denarja, malo pa zaradi nasprotovanja okoljevarstvenikov, »ki si predstavljajo zeleno idilo, ločeno od uporabnikov«. Urejanje obrežja so racionalizirali, vzhodna obala je ostala brez lesene poti na vodi, nabite na pilote kot nadaljevanje ladje in z logičnim zaključkom v zalivu, kjer je bila prvotno načrtovana čolnarna (zapletlo se je z zasebnim lastnikom).

Škoda,« pravi Žnidaršič. »Izliv potoka iz Mosteca v bajer je bil zasnovan kot krajinski motiv, z mostičkom namesto cevi, da bi lahko opazovali iztok in novi biotop. Kakor koli že, Koseški bajer je del mestnega parka in ga je treba primerjati bolj z mestnimi ureditvami kot z neokrnjenimi naravnimi biotopi. Saj je tudi bajer sam umetnega nastanka – dobili smo ga s posedeno betonsko ploščadjo, ruševino, z zanemarjeno, vegasto krožno potjo, skupkom blatnih luž, ki so se jim sprehajalci izogibali in jo tako širili, brez stika z naseljem. Ponudili smo nadgradnjo točk, ki so bile že sicer obljudene. Najbolj intenzivno je urejena vzhodna obala z lesenim otokom, ki je že urbanizirana, vsi drugi so minimizirani.«


Dramatična zgodovina

Oblikovanje bregov in okolice je le ena od epizod v zgodovini malega umetnega jezera, ki je prestalo številne spremembe: bilo je kultivirano, zapuščeno, skoraj propadlo, se samo obnovilo in nazadnje rekultiviralo v sodobno hibridno pokrajino. Znotraj tega krajinskega prehoda so konec 90. let prejšnjega stoletja postavili elitno naselje, ki zdaj z mrtvim pogledom zre na obljudeni vrvež na ploščadi in ob bajerju pred seboj.

Zgodovina koseškega bajerja je prav dramatična: začenja se s slovenskim industrialcem švedskega rodu Gustavom Tönniesom, ki je med drugim kupil močvirnato zemljo na robu Kosez pri Ljubljani in začel iz ilovice izdelovati opeko. V opuščeno jamo so v 60. letih napeljali potok Mostec, drenažo pa uredili tako, da je nastalo dva metra in pol globoko jezerce, na katerem so graditelji modelov preskušali svoje čolničke. Na gornjem delu nekdanjega glinokopa so pozneje postavili Agrostroj, tovarno irigacijskih sistemov, ki je v ribniku preskušala delovanje črpalk.

Ta tovarna je skupaj z drugimi onesnaževala jezerce na različne načine, a narava je kljub temu zmagala. Zaradi pritoka sveže vode s hriba nad Šiško je jezero ostalo biološko zdravo z raznovrstno floro in favno v vodi in na bregovih.

Težko je v mestnem okolju ohraniti naravno okolje in uskladiti potrebe uporabnikov z zakoni varovanja narave. Ta je na srečo pokazala svojo prilagodljivost, trdoživost in sposobnost obnavljanja že v preteklosti, vendar še tako občutljivo zasnovan projekt ne more obvarovati okolja pred propadanjem, če ga ne varujemo uporabniki sami. »Upanje vidim samo v razvoju, v večji civiliziranosti in kulturi, višji zavesti ljudi,« pravi Rok Žnidaršič. Ko nikomur kratko malo ne bo niti na pamet padlo, da bi iz same objestnosti nakupovalni voziček porinil z brega na poledenelo jezero, da se počasi pogrezne pod taleči se led. Ko se bodo državljani zavedali, da vsak posamič vpliva na skupno okolje in skupno življenje, in upoštevali pravila, ker bodo vedeli, zakaj.

Komentiraj članek

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje je preprosto, vendar pa zaradi spodbujanja kulturne in dostojanstvene razprave pred oddajo komentarjev zahtevamo vnos osebnih podatkov.
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje prispevkov na straneh Dela ni pravica, temveč možnost, ki jo omogoča medijska družba Delo, d. d. S komentarji prispevkov izražate svoje mnenje ali stališče na lastno odgovornost. Za objavo komentarjev, ki bodo na ogled takoj vidni vsem obiskovalcem portala, zahtevamo vnos osebnih podatkov. Kot registriran uporabnik, ki osebnih podatkov v uporabniškem računu ni dopolnil, pa imate možnost oddaje komentarjev, pri čemer si uredništvo pridržuje pravico do objave po lastni presoji.

Uredništvo Dela in izdajatelj Delo, d. d., spodbujata argumentirano razpravo in ne dovoljujeta zlorabe medijskega prostora za žalitve, napeljevanje k sovraštvu ali nasilju, osebno diskreditacijo identificiranih piscev, oglaševanje izdelkov ali storitev ali kako drugače pravno spornih komentarjev.

Po kazenskem zakoniku je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe, kakor tudi za razžalitev, žaljivo obdolžitev in obrekovanje. Uredništvo Dela bo pomagalo pri ugotavljanju identitete avtorjev sporočil, če bodo to zahtevali pristojni organi. Podatke lahko na zahtevo sporoči tudi prizadeti osebi zaradi uveljavljanja njenih pravic.

Uredništvo Dela bo zato po svoji presoji brisalo sporna sporočila; posameznim avtorjem bo tudi odvzelo možnost komentiranja.

Za vsebino, naslove in priloge sporočil v forumih so odgovorni avtorji sami.

Medijska družba Delo, d. d., uredništvo Dela

Prijavi se