Načeloma je v sodobnih družbah nestrpno obnašanje in izražanje predsodkov obsojanja vredno ali vsaj nezaželeno. V praksi oz. na spletu pa je nestrpnosti in sovražnega govora več kot kdajkoli. Najbolj svež primer so komentarji na včerajšnji članek Zelena luč lezbični posvojitvi otroka v Delu oz. objave iste novice v drugih medijih.
Ekstremne sodbe in izbruhi sovražnih izjav so sicer pričakovani, a vendar sem vedno znova šokiran nad agresivnostjo posameznikov s kreativnimi imeni. Kakšni so ljudje, ki se kličejo »murrav« ali »california blue«? So moški ali ženske, Slovenci ali priseljenci, brezposelni ali iz državne uprave, Primorci ali Dolenjci, seksajo redno ali sploh ne, so žrtve nestrpnosti ali samo rahlo prizadeti?
Ne glede na to kakšni so ti anonimni nestrpneži, je dejstvo, da zdaj sam čutim nestrpnost do njih. So ti moji predsodki kaj manj obsojanja vredni od njihovih? In če si izprašam vest naprej, občutim predsodke tudi do neznanih žensk, ki sta si omislili otroka. Ne glede na vse racionalne argumente, da bosta verjetno boljša starša od povprečnih, da sta si verjetno želeli otroka bolj kot poprečni očetje, da njuna spolna usmerjenost ne bo usodno vplivala na spolno usmerjenost otroka, mi nekaj ni prav.
Če bi bil zdaj v njuni družbi, bi se moral zavestno potruditi, da bi se obnašal prijazno, da bi jima rekel, kako ljubek je njun otrok. Ne vem, če bi ju lahko brez zadrege vprašal, ali kaj spita ponoči, katera ga doji. Dejstvo je, da sem velik del svojega življenja bival v kulturnem okolju, ki je na istospolno usmerjenost reagiralo negativno in to v meni avtomatično vzbuja negativne asociacije še danes. Devinova bi to imenovala avtomatsko nestrpnost, ki jo razlikuje od kontrolirane ali namerne.
Moji predsodki so v psihološkem smislu torej normalni, vendar to ne pomeni, da se jim bom kar tako prepustil. Če se zavedam svoje odgovornosti za strpno družbo, če pričakujem, da bodo drugi sprejemali mojo drugačnost, se moram sam zavestno truditi, da svoje predsodke kontroliram. To sicer ni tako enostavno, saj so po opisih psihologov mehanizmi kontrole nestrpnosti zelo kompleksni.
Če npr. samo odrivamo negativne misli, so te še bolj prisotne v naši zavesti, če želimo spregledati različnost sogovornikov, ne moremo sproščeno in pristno komunicirati z njimi. Pot do resnične odprtosti za drugačnost je naporna in se ne konča.
Samozdravljenje predsodkov pa lahko začne vsak sam takoj, tukaj in zdaj že s tem, da s z njimi sooči, razmišlja o vzrokih, se pogovarja o njih, omili svoje odzive na drugačnost. Velik korak za nekatere bi bil tudi pisanje manj sovražnih komentarjev. Značilnost človeka je namreč, da ne reagira avtomatsko kot žival, ampak se zaveda samega sebe in posledic svojih dejanj.