Maja Čakarić, Delo.si
Ljubljana – Danes je svetovni dan živali. Še eden v nizu. Marsikomu bo spolzel mimo. Komur ne bo, posebnega dne bržkone niti ne potrebuje, saj z mislijo na živali in delovanjem zanje živi ne glede na to, kateri dan v letu je. Diana Vlahinič iz ljubljanskega društva za zaščito živali ga bo preživela zgolj bolj delovno. »Bo dan posebej zmagoslaven za živali? Ne verjamem.«
Če bi živali na občnem zboru današnji dan določile za svetovni dan ljudi, čemu bi tokrat namenile pozornost? Kaj, bi slutile, nas najbolj pesti?
Hitro bi ugotovile, da med nami ni dovolj spoštovanja, empatije, in se verjetno strinjale, da bi nam bilo laže, če ne bi skrbeli zgolj za lastno udobje, ampak vsaj razmislili, kaj bi lahko storili za dobro drugih.
Kako bi nam to dopovedale? Bi nas peljale na dolg sprehod, odtegnile popoldanski prigrizek?
Verjetno bi se prilagodile našim potrebam, saj se že zdaj. Ne bi pozabile na ljubezen in predvsem stik z našo vrsto, na kar sami velikokrat pozabimo.
Prav vse bi bile vestno solidarne in ne bi recimo negodovale ali izkoristile prve priložnosti, da bi nas snedle za malico?
Saj nas že zdaj ne, zakaj bi nas sicer? Koliko jih je že zagledalo človeka, pa jih ni premamil. Nimajo navade napasti, raje se umaknejo, če se le lahko. Vendar nas bolj vznemirijo skrajni primeri. Ne verjamem, da bi koga zanimalo brati o medvedu, ki se je obrnil in zbežal proč. Vsekakor živali z nami ne bi počele tega, kar človeška vrste počne z njimi.
Koliko volje vložite v prepričevanje naše vrste?
Ogromno, res ogromno. V društvu seveda delamo za živali, vendar delamo z ljudmi. Sami se moramo spremeniti, če želimo skupaj dočakati boljši jutri, ali vsaj ne slabšega. Ozaveščanje in pogovori so ključni del naše strategije.
Vendar je videti, da komunikacijski šum ostaja? Smo naslovniki preveč brezbrižni, ali vi preveč vztrajni, da se nato oboji postavimo na okope?
Mislim, da je George Bernard Shaw dobro povedal: Najhujši greh v odnosu do živali ni sovraštvo, ampak brezbrižnost. To je bistvo človekove nehumanosti.
Pride sporočilo, ki ga naslovite na Ljubljančane, kdaj na pravi naslov tudi uspešno?
Pride, če ne bi, bi bilo naše delo res nesmiselno. Zavzemamo se za nenasilno komunikacijo, fizično in verbalno. Nimamo pa dovolj kritične mase.
Kje se skriva in kaj tam počne?
To zanima tudi mene. Pogosto pravijo: ne pripoveduj mi žalostnih zgodb, ne maram jih slišati, ker jih ne morem prenašati. Ali pa ugovarjajo, da bi pozornost morali preusmeriti na otroke v Afriki. Se strinjam, da ima človeštvo veliko težav, a žal takšne komentarje slišimo od ljudi, ki sami ne storijo prav ničesar.
Morate zato s prebivalci glavnega mesta ravnati bolj nežno in previdno?
Vsekakor smo bolj nežni in previdni, kot so v drugih večjih mestih po svetu. Poglejva testiranje na živalih, ki se nas sicer hitro dotakne. V tujini organizirajo množične proteste in predvajajo grozljive filme, posnete v laboratorijih, nisem pa prepričana, da bi nam s tem uspelo pridobiti posluh Ljubljančanov.
Radi imamo, da nas božate in negujete kot hišne ljubljenčke?
Da, ravnamo v rokavicah, kot se reče. Potrebujejo pozornost. Postavimo stojnico in pojasnjujemo. Pot je dolgotrajnejša, vendar je videti najbolj učinkovita.
Pristopijo?
Če stojimo za stojnico, ne pride skoraj nihče. Zato eden od nas stoji, drugi pa dobesedno odkoraka do mimoidočih. Nekoč nas je obiskala znanka s psičkom, ki je rad v središču pozornosti. Le takrat so vsi pridrveli k nam.
Imamo Ljubljančani kot lastniki živali tudi kakšne posebne kaprice?
Niti ne. Oblačenje psov me denimo ne moti. Ko temperatura pade pod šest stopinj Celzija, mnoge, ki nimajo podlanke, zebe. Ne vidim pa smisla, da je čivava sredi poletja v lahkotnejši oblekici. Ampak, naj bo, če je zanjo sicer dobro poskrbljeno.
Skratka, lahko nas odobravajoče potrepljate po ramenih?
Na splošno lahko. Navsezadnje v Ljubljani niti ni toliko zapuščenih psov kot v nekaterih drugih mestih po svetu. Težava so prostoživeče mačke. Zanje bo treba še veliko storiti, čeprav mestna občina že leta denarno podpira njihovo kastracijo oziroma sterilizacijo in vrnitev v okolje.
Kaj pa, ko nam na žulj stopijo vrane, nutrije? Na deklarirano strpnost in ljubezen do živali takoj pozabimo?
Znamo biti dvolični. Ko o medvedu ali nutriji slišimo ali ju opazujemo za ogrado, sta nam ljuba, ko vdreta v vas ali brskata po smeteh, pozivamo k odstrelu. Pozabljamo, da se živali morajo braniti in da smo mi tisti, ki vdiramo v njihovo okolje. Vrane ljudi ne napadejo zaradi čiste zlobe, ampak ker se bojijo za zarod. Ta planet si delimo, ne pripada samo nam. Svoj življenjski prostor širimo v naravo, med živali. Ne moremo zato postreliti vseh živali, le zato, kar nam prečkajo pot. Nazadnje bomo še svoji vrsti odveč.
Bo prva obsodba na zapor zaradi mučenja živali pri nas kaj spremenila?
Ta precedens je mala, vendar hkrati velika zmaga za nas in živali. Veliko je razočaranih zaradi prenizke kazni. Vseeno menim, da smo na pravi poti. Nemočna žival se ne more upreti, zato je za mučenje treba sprejeti odgovornost. Ni opravičila. Sploh pa, če nekdo svoje ravnanje skriva, gotovo ve, da ne ravna pravilno.
Kako pravilno ravnamo, ko žival zapremo za ogrado živalskega vrta?
Seveda, vrtovi naj bi imeli izobraževalno funkcijo. Ljudje se laže poistovetimo s tistim, kar vidimo, in smo zato bolj dovzetni za težave žival, vendar je cena, ki jo plačajo, previsoka. V živalskem vrtu so divje živali, ki so ukročene. Niso udomačene. Ne živijo v naravnem okolju, kar pomeni, da je njihov prostor močno omejen. Slon v divjini prehodi 25 kilometrov na dan, živi v veliki skupnosti, tke socialne vezi … Za ogrado? Giblje se malo, onemogočimo mu osnovne potrebe: lov, tek, plezanje, plavanja, razmnoževanje, iskanje partnerjev.
Svojega otroka bi peljala v živalski vrt, a le zato, da bi pokazala, kako in kje živali ne smejo živeti. Bolje se je sprehoditi v gozd in reči: vse to pripada medvedom in ostalim gozdnim živalim.
Pristajate na ugovor, da v živalskih vrtovih vsaj ščitijo vrsto pred izumrtjem?
Živali izumirajo, ker krčimo njihov življenjski prostor in ker jih lovimo za trofejo, krzno itd. Ko stojijo za ogrado in so nam na ogled ter se ne morejo se umakniti pred radovednimi pogledi ljudi, je zanje stresno. Če predstavnika živalske vrste, ki izumira, zapreš, ne bi pa ohranil njegovega habitata v divjini, ne storiš nič. Oziroma storiš še slabše kot nič.
Še huje je v cirkusih, kjer ujetništvo spremljajo še brutalne metode dresiranja, živali pa v majhnih kletkah potujejo iz ene države v drugo. Ocenjujejo, da cirkuški tigri kar 90 odstotkov svojega življenja preživijo v kletkah. Ko živali niso zaprte, nastopajo pred glasno množico ljudi. Ogled cirkusa je pravzaprav ogled na smrt prestrašenih in zmedenih živali, ki so jim odvzeli dostojanstvo in svobodo.
Zato pozivam mesto Ljubljana in našega župana, da prepove nastope cirkusov s prostoživečimi živalmi in se pridruži mestom in državam, kjer so že prepovedani: v tridesetih občinah na Hrvaškem, v Italiji, Veliki Britaniji, Grčiji, Španiji, Izraelu, ZDA, Kanadi, Avstraliji, Braziliji, Argentini in na Danskem.