Če je taksi ogledalo mesta, je Ljubljana daleč od lepotice

Po raziskavi EuroTest so ljubljanski taksisti med najslabšimi v Evropi in tako kazijo »najlepše mesto v Evropi«.

sre, 16.11.2011, 12:00
Najvišje ocene v testu kakovosti služb taksistov so dobili v Barceloni, Berlinu in Parizu, torej turistično obleganih mestih. Taksimeter ob sredinski konzoli pod radiem je bil prekrit z revijami golih deklet, evri so tekli na drugem taksimetru.

Ne gre skupaj: Ljubljana kot najlepše mesto na svetu (po županu Jankoviću) in ljubljanski taksisti kot najslabši v Evropi (po raziskavi EuroTest). Dogodivščine tujih obiskovalcev prestolnice in mnenja izkušenih ljubljanskih taksistov na žalost to teorijo relativnosti kar potrjujejo.

Ljubljančani so s »ponudbo« domačih taksistov dobro seznanjeni in znajo izbrati primernega voznika za primerno ceno. Tujci (pogosto pa tudi Slovenci z drugih koncev države) razumljivo precej manj. Morda zato – taksist, ne jezi se – ni pretirano mnenje, da nekateri ljubljanski taksisti kazijo podobo mesta in črnijo sicer pogosto čudovite vtise o Ljubljani v očeh turistov.

Petsto belih, petsto črnih

Po ulicah glavnega mesta se preganja slabih petsto taksijev z urejenimi licencami, še enkrat toliko pa naj bi bilo »črnih« prevoznikov. Velemojster ljubljanske taksi službe, ki volan obrača že od leta 1974, je nad urejenostjo in načinom dela stanovskih kolegov pogosto zgrožen: »Ne ščiti nas nobena koncesija, en taksist ima lahko več licenc, oblikovanje cen pa je prosto. To so glavne težave ljubljanskih taksi služb. Zato se pojavlja delo na črno ali če hočete 'na sivo', zato imajo nekateri nerazumljivo visoke cene, zato številni vozniki opravljajo naš poklic brez ustreznega usposabljanja... Čim prej morajo lokalne skupnosti oziroma mesta določiti cene, vsaj najvišje možne, kot smo mi predlagali že večkrat.«

Naštete težave seveda hitro opazijo tudi turisti, izjema pa ni bil niti konzorcij EuroTest (zanj nemški inštitut Skopos) in njegov slovenski izvajalec testiranja AMZS, ki je našim taksistom prisodil najslabšo oceno med 22 evropskimi mesti. Uradna razlaga je nadvse zgovorna in nič kaj v ponos ljubljanskim taksistom: »Za storitev je bila ključna vloga voznikov taksijev. S polovico je bilo veliko težav v komuniciranju v angleškemu jeziku, večina ni mogla ponuditi informacij o turističnih znamenitostih in restavracijah, peljali so na napačne naslove ali lokacije, ki so bile oddaljene tudi do 500 metrov od dogovorjenih. Nekateri so zavrnili storitev zaradi kratke razdalje.«

In tako se nič hudega sluteči Anglež ali Italijan sredi Ljubljane sreča s težavo, ki povzroči »nepopravljivo« škodo v njegovem dojemanju naše prestolnice. Poglejmo nekaj primerov.

Skriti taksimeter

Pri glavni pošti je Francoz sedel v prvi prosti taksi, ki ga je odpeljal na letališče. Ob prihodu na Brnik je taksimeter (na katerega gost med vožnjo ni bil pozoren) izpisal 84 evrov. Francozu se je – razumljivo – zmešalo, nadrl je voznika, ta se je skliceval na taksimeter. Ker mu ni hotel plačati, je poslovni kovček Francoza ostal v zaklenjenem prtljažniku. Po posredovanju policista je taksist privolil v 24 evrov nižji račun, Francozu, »krajšem« za 60 evrov, pa je tik pred odhodom letala odklenil prtljažnik. Z Brnika do Ljubljane je sicer realna cena vožnje 40 evrov.

Trije angleško govoreči poslovneži so se pripeljali v središče mesta, do konca Miklošičeve ceste, kjer so ugledali spomenik Franceta Prešerna z muzo. Taksista so povprašali, kdo je ta pomembni mož na trgu, voznik, ki ni bil iz Ljubljane, pa žal Prešerna ni poznal. »Maršal Tito,« jim je dejal – s čimer se je kasneje hvalil pred kolegi –, tujci pa so se baje malce debelo spogledali.

Pred nekaj dnevi se je sredi noči temnopolti mladenič s Kongresnega trga namenil proti hotelu Austria Trend na Dunajski, za slabe štiri kilometre pa je taksist – seveda po taksimetru – hotel 25 evrov. Tudi temu gostu je zaradi cene prekipelo, zapele so pesti, oba sta bila krvava in zelo bojno razpoložena, spor pa je rešila šele policija.

Mojster Niko, ki servisira in kalibrira taksimetre za ljubljanske taksiste, najbrž dobro ve, da obstajajo tudi (prepovedani) taksiji z dvema taksimetroma. Dve Italijanki sta se iz Šiške odpeljali v Moste in pozorno ugotovili, da je bil taksimeter ob sredinski konzoli pod radiem prekrit z revijami golih deklet, voznik pa je zanju prižgal taksimeter, sicer skrit v predalu pri sovozniku. Tarifa je bila seveda neprimerno višja in šele po prošnji za izdajo računa ter razkritju drugega taksimetra je voznik pristal na pol nižji znesek.

Iz motela Grosuplje do središča Ljubljane je 18 kilometrov. Sprejemljiva cena za prevoženi kilometer naj bi bila po mnenju izkušenih in korektnih taksistov približno enaka ceni litra goriva. Ali drugače: kar je pri nas več kot 1,5 evra/km, je oderuško, kar je manj kot en evro, meji na delo na črno. Turista iz Švice sta za pot do mesta plačala 52 evrov. A tokrat ju taksist ni naplahtal z dragim taksimetrom, temveč je – po rekonstrukciji, razbrani iz kasnejšega pogovora – iz Grosuplja do Šubičeve ulice v središču Ljubljane pripotoval skozi šentviški predor (?!) in po Celovški cesti. Namesto 18 sta se Švicarja peljala približno 40 kilometrov.

Seveda niso vselej krivi taksisti, iznajdljivi so tudi potniki. Kadar si nočni gost v Ljubljani zaželi popestritve z lahkimi dekleti, ga taksist najbolj pogosto odpelje do nočnega kluba na Turjaku. Trije Angleži so voznika tik pred Turjakom prosili za postanek, ker je bila mala potreba zelo nujna. Vsi trije so se polulali v bližnjem gozdu, a od tam jih ni več bilo. Toda imeli so smolo, saj jih je taksist naslednji dan prepoznal v recepciji hotela. »Bali smo se, da bi nas taksist sredi gozda okradel,« je bila njihova razlaga pobega, iz denarnice pa so nato vendarle potegnili 40 evrov.

Lobiji proti spremembam

Rešitve, ki bi številnim turistom v Ljubljani polepšale vožnjo s taksijem, so relativno preproste. Starosta taksistov meni, da bi moral vsak voznik imeti svoje vozilo (zdaj namreč licenca ne pomeni niti enega voznika niti enega avta), da bi moral opraviti usposabljanja o poznavanju Ljubljane in osnovah tujega jezika, da bi inšpektorji bolj redno opravljali svoje delo in »iztrebili« črne taksiste ter da bi sprejeli uredbo, po kateri ne bi bilo več mogoče prosto oblikovanje cen. Toda lobiji med taksisti so močni, nekateri živijo celo zgolj od dispečerstva, ki ga »svojim« zaračunavajo po 150 evrov na mesec, sami pa ne delajo nič.

Da ne govorimo o barvni usklajenosti taksijev, kar je že dolgo smela ideja, a kot kaže – tako kot še mnoge pri eni bolj črnih ljubljanskih pik – neuresničljiva.

Prijavi sovražni govor