London – Pozabite na kloniranje in gensko spremenjeno hrano, biologi se zdaj trudijo razviti tehnologijo, ki bi v svojem skrajnem scenariju omogočila med drugim tudi »otroke po načrtu« in tudi to, da bi imeli homoseksualni pari svoje potomstvo. Se vam zdi kaj takega nemogoče, ali pa vsaj odbijajoče? No, ugledna druščina strokovnjakov, znana kot Hinxtonova skupina, je pred kratkim sporočila, da bo ta tehnologija mogoče že čez 5 let med nami.
Skupina biologov, bioetikov, odvetnikov in urednikov revij se je aprila zbrala v Veliki Britaniji, da bi preučila stanje na področju raziskav, katerih cilj je izdelati nič manj kot »umetne« spermije in jajčeca. V svojem sklepnem poročilu so tudi opozorili, da se morajo vzpostaviti »nadzorne strukture«, preden kdorkoli poskusi takšne spolne celice uporabiti pri človeškem razmnoževanju.
Čeprav omenjene raziskave v osnovi poganja želja po boljšem razumevanju biologije razmnoževanja in iskanje novih načinov za zdravljenje neplodnosti, se med raziskovalci že nekaj časa šušlja o »ženskih spermijih«, »moških jajčecih«, »ultimativnem incestu« in podobnem. Temu je pred kratkim postavil piko na i ameriški patentni analitik s patentno vlogo, v kateri natančno opisuje, kako uporabiti novo tehnologijo izključno za dosego istospolnega spočetja.
Plaz se je nedolžno sprožil pred štirimi leti, ko je raziskovalcem na Univerzi Pensilvanija pod vodstvom Karine Hübner in Hansa Schölerja uspelo v laboratoriju ustvariti »umetna« mišja jajčeca, čemur so sledili podobni uspehi drugih laboratorijev, ki jim je uspelo narediti tudi »umetne« mišje spermije.
Izgleda, da vsaj pri miših čarovnija deluje. Kaj pa pri ljudeh? Lani smo dobili namig, da je mogoče ta trik izvesti tudi s človeškimi izvornimi celicami. Karimu Nayerniji z Univerze Newcastle je uspelo iz izvornih celic, ki jih je vzel iz kostnega mozga moškega darovalca, v laboratoriju vzgojiti predhodnike spermijev, imenovane spermatogoniji. Nayernia tudi trdi, da je te spermatogonije spodbudil, da so se skoraj dokončno razvili, tako da so šli skozi celični proces, imenovan mejoza (ena izmed kritičnih točk v razvoju spermijev). Isti raziskovalci tudi pravijo, da jim je uspelo iz izvornih celic, ki so jih dobili iz ženskega kostnega mozga, ustvariti jajčeca, čeprav slednjih rezultatov še niso uradno obelodanili.
Do sem vse lepo in prav, naprej pa se pojavijo etične zagate. Če bodo raziskovalci hoteli vedeti ali so umetni človeški spermiji in jajčeca ekvivalentni svojim naravnim verzijam, se pravi, če lahko spočnejo in ustvarijo novo, zdravo osebo, bodo morali izvesti ultimativni preizkus. Morali bodo iti do konca in jih oploditi. Težko pa si je predstavljati tovrsten poskus, še posebej, če bi hoteli vedeti, ali se lahko iz umetnih spolnih celic razvije zdrava, odrasla oseba. Eksperiment, kjer bi spremljali samo delni razvoj zarodka, ki bi ga potem uničili, se zdi bolj verjeten, čeprav je tudi ta etično sporen. V bistvu gre za isto moralno dilemo, ki nas pesti vse od rojstva Louise Brown, prvega »otroka iz epruvete« leta 1978. Je moralno uporabljati človeške zarodke za raziskave ali ustvariti človeško življenje z implicitnim namenom, da ga med eksperimentom uničimo?
Celotni članek lahko preberete v Delovi prilogi Znanost