Obravnava zaščite živali je širok pojem. Zagovorniki njihove osvoboditve nasprotujejo živinoreji, ideja gibanja za zaščito živali temelji na empatiji, in čeprav ne poskuša ljudi odvrniti od uživanja mleka, jajc in mesa živali, se zavzema za zmanjšanje njihovega trpljenja. Skrb za bolj humano ravnanje z živimi bitji podpira čedalje več evropskih potrošnikov, saj raziskava Eurobarometer kaže, da so pripravljeni spremeniti kupne navade v prid proizvodom, prijaznejših do živali. O tem, kako slabo se godi živalim v reji, med prevozom in pri klanju ter kakšni so primeri dobre prakse v boju za njihovo zaščito, smo govorili s kmetom Antonom Dolencem, prof. Ivanom Štuhecem z oddelka za zootehniko na Biotehniški fakulteti, Teo Dronjič, predstavnico Društva za nadzor transporta živali Slovenija, in Mitjem Šedlbauerjem z Vursa.
Nesposoben rejec naredi vsak sistem za mučenje
ONA: Gospod Anton, koliko glav živine imate na kmetiji v Vrbnjah pri Radovljici?
Dolenc: Skupno je 120 glav govedi črno-bele pasme, od tega 70 krav molznic, drugo je mlada plemenska živina, od teličkov do visoko brejih telic. Izvajamo prosto rejo, torej se živali v hlevu lahko prosto gibajo.
ONA: Katere so prednosti in slabosti proste reje pred vezano?
Dolenc: Govedo je prosto, zato je v boljši kondiciji. Živali, ki so ustrezno oskrbljene in z dobrimi telesnimi lastnostmi, imajo daljšo življenjsko dobo in večjo prirejo. V svetu, denimo v ZDA in Kanadi, izvajajo pretežno vezano oziroma kombinirano rejo – s klasičnimi stojišči, na katerih hkrati molzejo in pokladajo nekaj krme. Glavno, silažno ali mešano krmo dajejo na prosto. Ko sem spraševal, zakaj, je bil odgovor, da so postopki, ki jih izvajajo na živalih, dostopnejši oziroma laže izvedljivi. Pri vezani reji je manj poškodb, vendar je to odvisno od izvedbe, denimo, ali so tla rešetkasta.
Štuhec: Idealnega sistema ni. Reja prostih krav je živalim prijaznejša, če betonske rešetke niso pregladke. V Nemčiji zdaj pritrjujejo gumijaste obloge na betonske rešetke, zaradi česar živali zelo povečajo dolžino prehojenih poti. Idealni so ležalni boksi, govedo ima najraje od deset do dvajset centimetrov stelje, ki si jo oblikuje po životu. V Evropi celo razmišljajo, da bi rejo privezanih krav prepovedali. Pri ocenjevanju opažamo, da nekateri rejci bolj obvladujejo isti sistem kot drugi. Drži, da sem tudi v Sloveniji videl privezane krave s parklji kot konicami smučk. Leta niso bile spuščene, zato si jih niso mogle obrabiti, rejec pa jih tudi ni redno oskrboval – v takem primeru je reja privezanih živalih slaba.
Gojenje v boljših razmerah
ONA: Skrb za dobro počutje živali je del zakonodaje EU. Da bi se stanje izboljšalo, je EU s posebnimi smernicami postavila minimalne pogoje za zaščito telet v pitanju, prašičev, kokoši nesnic, brojlerjev in za živali med prevozom.
Štuhec: EU sprejema različne smernice za zaščito živali, denimo, direktiva o zaščiti nesnic prepoveduje baterijske kletke od leta 2012. Med evolucijo so vrste razvile značilno vedenje, s katerim najbolj zadovoljujejo svoje potrebe. Če so pri tem omejene, nastanejo motnje v vedenju, ki so znak slabega počutja. Kokoš v naravnem okolju ali na kmečkem dvorišču brska – išče hrano in brusi kremplje – lahko celo leta, s peskom ali zemljo odstranjuje umazano maščobo. Ko nese jajce, potrebuje mir in varnost. Vse to v baterijski kletki ni mogoče – pripada ji približno 550 kvadratnih centimetrov, in če bi želela zgolj iztegniti perutnici, bi morala biti nastanjena v prostoru, velikem dva tisoč kvadratnih centimetrov. Drži, da so nekatere reči v kletki pozitivne, denimo blato pade skozi mrežo, kar je bolj higiensko od stelje. Po 1. januarju 2012 bodo baterijske kletke dovoljene, če bodo imele kokoši naprave za brušenje krempljev, gredo za počivanje, dolgo vsaj 15 centimetrov, gnezdo za nesenje jajc in možnost za peščeno kopel. Ti štirje elementi naravnega okolja so najpomembnejši za dobro počutje kokoši.
Šedlbauer: Sprejet je tudi dokument o določanju minimalnih pravil za zaščito brojlerjev, v katerem je med drugim opredeljeno, da gostota naselitve piščancev ne bi presegala 33 kilogramov žive teže na kvadratni meter. Če zmanjšamo koncentracijo živali na omejenem območju, je statistično manj obolevnosti, poškodb – žulji na grodnici pri piščancih, šepavost pri kravah – in smrtnosti. Pri kužnih boleznih smo v obeh primerih nemočni, zato so izpusti omejeni in nadzorovani za katero koli rejno žival, ki ima v divjini sorodnika. To so preventivni ukrepi pri, denimo, ptičji gripi ali prašičji kugi.
Dobro počutje in kakovost
ONA: Evropske kmete skrbi, da bodo zaradi vlaganja v nove tehnologije reje in omejitve gostote naselitve, ki jih zahteva EU, manj konkurenčni kot proizvajalci hrane, denimo v Južni Ameriki. Upravičeno?
Dolenc: Na kmeta se pritiska, da bi bil s pridelavo čim cenejši in tako konkurenčen. Trdim, da Slovenija nima – vsaj kar zadeva govedo – sodobne reje. To je naš največji problem, da bi bili lahko v ekološko prijazni reji konkurenčni. Druga pomanjkljivost je majhnost kmetij. To pomeni, da smo dvakrat hendikepirani, in precej časa bo treba, da bomo dosegli raven evropskih držav.
Štuhec: Vendar imamo ravno zaradi takšne strukture veliko prijaznih načinov reje. To bi moralo biti ustrezno finančno nagrajeno. Pa ni.
Dolenc: Švicarski kmetje, ki krave poleti spuščajo na pašnik, prejmejo nadomestilo 400 frankov po živali na leto. Tudi jaz pasem. In čeprav imajo krave poleti deset odstotkov manjšo mlečnost, je gibanje na prostem ugodno za kondicijo živali, zdravstveno stanje in plodnost.
Štuhec: V Švici je do živali prijazna tako imenovana label reja. Cena mesa, jajc in mesa je višja, v promoviranje akcije za zaščito živali so vključeni tudi trgovci. Predpisi določajo, da morajo, če denimo želijo prodati sto poceni uvoženih jajc iz baterijskih kletk, kupiti štirideset jajc domačih kmetov, ki so lahko dražja tudi za 40 odstotkov. Študije kažejo, da 30 odstotkov Švicarjev cena ne zanima, raje jedo manj in podpirajo do živali prijazne načine reje.
Šedlbauer: Evropa narekuje svetovni tempo standardov za blaginjo živali. V načrtu je ustanovitev evropskega centra za njihovo blaginjo, ki se bo ukvarjal tudi s sistemom označevanja živil, ki so proizvedena v skladu s standardi blaginje živali.
Maslo s planšarije
ONA: Vprašanje ni ključno, pa vendar, ali so proizvodi živali, ki živijo dostojno in humano, tudi okusnejši?
Štuhec: Leta 2006 sta bila sprejeta predpisa, ki dovoljujeta zakol do tisoč glav velike živine za vaško klavnico in do 52 za predelavo mesa na kmetiji. Tudi mleko je mogoče siriti. V Avstriji pa ima kmet možnost imeti svojo polnilnico mleka in z njim oskrbuje lokalne šole, vrtce, trgovine oziroma polnomastno mleko prodaja na domu, tudi po dvojni ceni. V mleku je 3,6 odstotka maščobe. Če jo zmanjšamo na dva odstotka, je poleg manjše vsebnosti vitaminov slabša okusnost, saj je maščoba nosilka arome. Leta 1967 sem bil na praksi med planšarji pod Krnom, in če bi tako maslo, kot sem ga takrat okusil, lahko zdaj kupil, bi bil zanj pripravljen plačati tudi petkrat več kot za klasično. Krave so na paši zaužile stotine različnih trav in rož, kar se delno pozna na mleku, vsaj na maščobi. Denimo, rumena barva kaže na vsebnost karotena, in to je nedvomno povezano s kakovostjo. Proizvajalci perutnine so ugotovili, da je v jajcih kokoši, ki se pasejo na prostem, več omega-3 nenasičenih maščobnih kislin.
Mučenje živali na poti v klavnico
ONA: Dotaknimo se prevoza živih živali, problematike, ki vzbuja polemike, saj se nas čedalje več zaveda, kako mučen, nesprejemljiv in neetičen je večdeseturni prevoz živali, ki po evropskih cestah na vročini in prevečkrat brez hrane ter vode potujejo v klavnice.
Dronjič: V EU je 1. januarja 2007 začela veljati uredba o zaščiti živali med prevozom z višjimi standardi za vozila in opremo, ukrepi za boljši nadzor in strožjimi zahtevami za tiste, ki so odgovorni za živali med prevozom. Pridobitev je pri prevozu odraslih kopitarjev. Prej so jih vozili privezane v tropu, zdaj mora biti posamezen konj med transportom sicer privezan, vendar se v ograjenem prostoru lahko prevaža po ena žival. Cilj je zmanjšati stres in škodo, ki ju živali utrpijo med prevozom. Že enajsto leto spremljam njihov transport in lahko rečem, da je uredba zadovoljiva, vendar težave nastajajo pri izvajanju.
ONA: Katere so najpogostejše nepravilnosti, ki jih opažate?
Dronjič: Omenila bi trgovino s konji, ki jih s Poljske, iz Litve in Romunije vozijo v italijanske klavnice. Kršenje pravil o zaščiti živali med prevozom se lahko začne že pri vozilih, ki ne izpolnjujejo standardov. Marca smo ustavili tovornjak italijanskega avtoprevoznika – registriran je bil na Madžarskem – z romunskimi konji, namenjen v Italijo. Vozilo ni bilo opremljeno z napajalnim in prezračevalnim sistemom. Regulativa določa, koliko ur se lahko določena vrsta vozi nepretrgoma in kako dolg je postanek. Omenjeni voznik je bil namenjen s severa Romunije na jug Italije. Ko smo ga ustavili, je imel do cilja še dvanajst ur, na cesti je bil 28 ur in ves ta čas konji niso bili napojeni.
Več v Delovi prilogi Ona.