V povojni zgodovini v Beli hiši še ni bilo predsednika, ki bi mu uspelo čezatlantske odnose pokvariti tako, kot jih je pokvaril George Bush mlajši. Njegovo predsedniško zmago na račun pokvarjenih čitalnikov kartic in brata Jeba, ob kateri so se v starih evropskih demokracijah odkrito muzali, bomo prizanesljivo preskočili. Čeprav bi bilo za nazaj mogoče reči, da se je že začelo približno tako, kakor se končuje. Bushu je namreč zaradi »vizij«, ki jih je znal še najbolje ubesediti v katerem izmed svojih bušizmov, uspelo po 11. septembru 2001 zapraviti tako rekoč vse. Celo veliko moralno podporo demokratičnega sveta, ki ga je po napadu na dvojčka šele naredila za predsednika. Laži na račun Iraka, igre s »staro« in »novo« Evropo, sprenevedanje pri Kjotu, Guantanamo, mučenje zapornikov, taborišča Cie, poraz v kongresu, nepremičninska kriza, padajoči dolar, fiasko na Bližnjem vzhodu, recesija ...
Ameriški ugled po svetu je z njim padal približno tako hitro, kot je po 11. septembru njemu kopnela javnomnenjska podpora. Danes ga ceni le še nekaj nad dvajset odstotkov Američanov, v Evropi pa kvečjemu še kakšna nova »voljna« članica, ki svojo varnost še kar išče v preživelih konceptih iz druge polovice prejšnjega stoletja.
Zanimivo je, da si tako načeti gospodar Bele hiše za slovo od Evrope, ki jo je tako uspešno razklal, ni izbral prestolnic v njemu voljnih državah. Uklonljivi očitno pridejo prav, pravi pa ponavadi niso. Poslovil se bo od Berlina, Pariza, Londona in Rima, kjer so v času njegovega drugega mandata prišle na oblast vlade, ki so nekoliko manj kritične do početja Bele hiše. A to ne pomeni, da njegova zadnja evropska turneja, ki se je po golem naključju zaradi predsedovanja EU začela v Sloveniji, ne bo podobna poti v Canosso.
Evropa bo ameriškega predsednika torej še enkrat vljudno poslušala, ker nima smisla do konca pokvariti, kar je Bush že tako pokvaril. Upi - naj bodo še tako lažni in pretirani - so že dolgo uperjeni v njegovega naslednika. Vsaj pri tistih, ki znajo ločiti zrnje od plev in jih metode vladanja enega najslabših predsednikov v zgodovini ZDA niso fascinirale do te mere, da bi se mu bili pripravljeni ukloniti več, kot to zahtevata politična realnost in demokratični bonton.
Iz sredine tiskane izdaje Dela!