Suzana Tratnik (1963), po izobrazbi sociologinja in magistra antropologije, je pisateljica, prevajalka, publicistka in lezbična aktivistka. Stičišče lezbične identitete in urbanosti je točka, iz katere piše bodisi o svetu odraslih v romanu Tretji svet, s katerim se uvršča med letošnje kresnikove nominirance, bodisi o otroštvu v Murski Soboti, ki ga s prefinjeno mehkobo odpira v zbirkah kratke proze, med njimi v Vzporednicah (2005), za katero je lani prejela nagrado Prešernovega sklada in bila nominirana za nagrado Fabula. Njena dela so prevedena v češčino, nemščino, srbščino in angleščino, poleg dveh romanov in štirih zbirk kratke proze pa je leta 2004 izdala študijo Lezbična zgodba - literarna konstrukcija seksualnosti. Suzana Tratnik je tudi ena od organizatoric Lezbičnega in gejevskega filmskega festivala v Ljubljani.

Nekatere identitete in oznake si izbiramo sami, z drugimi, ki nam jih prilepijo, se lahko strinjamo ali pa tudi ne. Označujete se za pisateljico lezbične literature. Kaj menite o oznakah pisateljica urbane literature in slovenska pisateljica?

Svojo literaturo vidim kot urbano literaturo v širšem smislu in tudi kot lezbično literaturo, pa naj gre slednje nekaterim še tako na živce. Zame oznaka lezbične literature ni le identiteta, ampak pogled na svet - lahko, da je to pogled iz geta, a je legitimen. Slovenska pisateljica je prva oznaka, ki jo dobim v tujini in je povezana z jezikom, v katerem pišem, in s kulturo, v kateri živim, medtem ko v Sloveniji pod pojmom slovenska pisateljica vidim predvsem veliko raznovrstnosti.

Ali že na začetku, ko se vam utrne ideja za pisanje, veste, ali je ta godna za roman ali za kratko zgodbo?

Ponavadi vem takoj. Ideje za kratke zgodbe in za roman se med sabo zelo razlikujejo. Za kratko zgodbo je dovolj ideja, za roman, ki v meni nastaja dalj časa, pa moram imeti vsebino, ki jo je mogoče širše razdelati. No, prvi roman Ime mi je Damjan je bil zasnovan kot kratka zgodba, med pisanjem pa se je izkazalo, da kratka forma ne zadostuje in sem jo razvila v roman. Pri pisanju romana Tretji svet pa me je zelo spodbudil tudi natečaj Cankarjeve založbe, ki je bil objavljen leta 2006.

Kot način pripovedi tako v kratkih zgodbah kot v romanih pogosto uporabljate prvo osebnega pripovedovalca, kar lahko pri bralcih učinkuje, kot da gre za vašo neposredno izpoved.

Vem, da to tako deluje. Po eni strani mi je tehnično lažje pisati z vidika prve osebe, hkrati pa mi pomeni avtofikcija, ki briše meje med literarnim in avtorskim jazom, od nekdaj najbolj priljubljeno obliko pisanja. Ko začnem gnesti idejo, ki izhaja iz mojega doživetja, moram imeti časovno in zlasti čustveno distanco, saj se šele tako lahko začnem ukvarjati s strukturo. Tako v tem primeru pripovedovalec ni nekdo, ki to doživlja, ampak tisti, ki to pripoveduje. A kadar se mi zdi, da je v pripovedi preveč mene in da potrebujem distanco, kot tudi v primeru, da me zanima eksperiment, takrat uporabim drugoosebnega pripovedovalca.

V vaše, zelo realistične pripovedi, velikokrat iznenada vdrejo čudni in čudotvorni pripetljaji: v zbirki Česa nisem nikoli razumela na vlaku (2008) v kupe s časopisom v roki vstopi umrli ponesrečenec, v zbirki Vzporednice (2005) se v kuhinji stare matere kar naprej šloga, pa tudi v romanu Tretji svet (2007) prijateljice odhajajo v Tunjice gledat premikajoči se Marijin kip ...

Pred dvajsetimi leti sem šla tudi sama pogledat ta, takrat množično obiskani fenomen, in ko sem to vključila v roman, sem se spomnila govoric, da bodo tisti, ki vidijo premikanje Marijinega kipa, preživeli bližajočo se katastrofo, ki naj bi jo ta »čudež« napovedoval. Seveda sem roman pisala z vedenjem, da se je katastrofa na Balkanu tudi resnično zgodila. Nenavadne elemente vključujem zato, ker se mi zdijo precej realistični. Na poti z vlakom se človeku lahko marsikaj pripeti, poleg tega si lahko domišljaš, kaj vse bi se lahko zgodilo ...

Vam je v otroštvu šlogarica v resnici napovedala srečno in uspešno življenje, o čemer pišete v zbirki Vzporednice?

V mojem otroštvu je bilo šloganja ogromno, otrokom, ki imajo še vse pred sabo, pa so vedeževalke vedno napovedovale samo lepe dogodke.

Kakšen je vaš pisateljski ritem, kako pilite svojo literaturo, glede na to, da počnete več stvari hkrati, da ste tudi prevajalka, publicistka, lezbična aktivistka?

Ponavadi pišem več stvari hkrati, ob kratkih zgodbah snujem še kak roman, tudi zato, ker ne zdržim dolgo pri eni stvari. Potopljenost v eno stvar je super, ker pa ob tem lahko zdrsneš sam vase, je potreben odmik. Ko se lotim romana, navadno ne vem, kako se bo končal. Na začetku imam zasnovo, skico, ki pa začne med pisanjem odstopati, saj se vmes začne vzpostavljati nekaj novega in v pripoved začnem vnašati nove elemente, ki jih med pisanjem zahteva in pogojuje struktura.

Ali obstajajo razlike med sprejemom vaše literature v slovenskem prostoru in drugod?

Moja prva zbirka kratke proze Pod ničlo, ki je izšla leta 1998, je bila pri nas sprejeta predvsem kot prva prozna zbirka z lezbično vsebino, ko pa je zbirka v nemškem prevodu pod naslovom Unterm Strich izšla pri avstrijski založbi Milena Verlag, pa to, da gre za lezbično vsebino, ni bilo nič posebnega in so se bralci in kritiki bolj ukvarjali s pripovedmi.

Ali menite, da bi v osemdesetih letih, v katera je postavljen roman Tretji svet, in ko slovenski literarni prostor ni bil naklonjen niti avtoricam niti lezbično-gejevskim vsebinam, lahko izšel roman z lezbično vsebino pri kateri od velikih slovenskih založb?

Če bi že izšel, bi zelo verjetno dobil oznako, da gre za terapevtski roman, za roman iz nekega posebnega segmenta. Slovenski literarni prostor se je v resnici spremenil in odprl, pojavljajo se nove teme, vse več je tudi avtoric in avtorjev, ki pišejo brez zadržkov. In zelo dober je občutek, da nisi več edini, ki vleče nase vse posebnosti.

Iz petkove tiskane izdaje Dela