Tokratna bančna priloga v FT je nastajala sredi junija, torej v času, ko v slovenskih bankah pripravljajo prve ocene poslovanja v letošnjem prvem polletju in primerjave z lanskim letom. Po prvih podatkih večina bankirjev letos ne bo imela posebnih razlogov za večje zadovoljstvo. Izjemno uspešno bančno leto 2007 se letos zagotovo ne bo ponovilo, po vsem sodeč bo letna rast dobička v celotnem bančnem sistemu bolj simbolična, od 5- do 7-odstotna, kar je približno na ravni letne stopnje inflacije, in nič več.
Razlogov za to je kar nekaj: na bančnem trgu letos ne bo izjemnih dogodkov kot lani, ko je centralna banka po uvedbi evra izplačala dobre tri milijarde evrov bankam, ki so prej investirale v njene blagajniške zapise, bančne bilance pa so napihnili tudi precenjeni vrednostni papirji, prevzemna mrzlica in realno negativna obrestna mera, ki je sprožila plaz posojil in zadolževanja prebivalstva in podjetij. Zaradi nezaupanja med bankami se letos likvidnost slabša, viri se dražijo - in kot kaže, se bo bitka zanje le še zaostrila. To med drugim napoveduje tudi raziskava, opravili so jo v bančnem koncernu UniCredit, ki pravi, da bo na evropskem bančnem trgu leta 2010 primanjkovalo kar 2500 milijard evrov, kar presega 70 slovenskih letnih BDP. Poleg tega smo priča potrditvi pravila, da slabi krediti nastajajo v dobrih in pridejo na dan v slabih časih. In dobri časi so bili lani, slabi pa so ali bodo očitno letos in v prihodnjih letih. Vse to pomeni, da bo v prihodnjem letu, dveh, na evropskih trgih razmeroma poceni naprodaj še več bank.
Pri nas je za zdaj največ neznank v bankah, kjer ima odločilno vlogo država, denimo za našo največjo banko se postavljajo vprašanja, kdo bodo v prihodnje njeni lastniki; kaj bo z deležema KBC in EBRD; kdo jo bo vodil glede na to, da se predsedniku uprave izteka mandat; kako kakovosten je njen portfelj, še posebno kar zadeva menedžerske prevzeme in naložbene razmere na nekaterih jugovzhodnih trgih; ali bo zdajšnja dokapitalizacija, nad katero visi senca dvoma, zadostna, itd. Podobno velja za drugo največjo banko, ki je prav tako potrebna dokapitalizacije in temeljitega premisleka o prihodnji strategiji. Kot kaže, je večina bank ob lanskem razcvetu poslov zaspala z več kot potrebnimi dokapitalizacijami, potem pa so sledile posledice mednarodne finančne krize in uvedba standardov Basel II z dodatnimi kapitalskimi zahtevami za operativna tveganja.
Sicer je banka sama po sebi »prazna škatla«: denar, ki ga hrani - da ga nato posoja naprej-, lahko pridobi le na podlagi zaupanja, po drugi strani ga mora nenehno predvsem potrjevati s profesionalnostjo svojih storitev, pa tudi z dobrim upravljanjem tveganj. Pa naj gre za tveganja pri menedžerskih prevzemih, poslih v Srbiji, vrednostnih papirjih ali pa pri posojilih v švicarskih frankih, če naštejemo le nekatera. Zaupanje v banko, njeno upravo in lastnike najbolje pokaže njena cena na trgu - torej na borzi -, finančna javnost pa čaka predvsem na dolgo obljubljeno kotacijo delnic NLB in Abanke.
Prostora za izboljšanje ponudbe in poslovanja in povečanje kapitala in dobičkonosnosti je v bankah še precej: nekateri ga bodo morda poskušali izkoristiti z združitvijo (Abanka, Gorenjska banka), drugi bi ga lahko dosegli z vstopom kakovostnega strateškega partnerja (NLB, NKBM). Banke se tudi preslabo odzivajo na novo povpraševanje. Konkretno, v Ljubljani zmanjkuje bančnih sefov - ljudje pač selijo prihranke tudi v zlato, umetnine in druge naložbe, ki jih je manj prizadela kriza -, kljub temu pa bankirji ne poskrbijo za ponudbo novih. Pa čeprav radi pravijo, da so neobrestni prihodki najbolj žlahtni. Prav tako bi se na finančnem ministrstvu (velja tako za zdajšnjo kot za prejšnje vlade) morali zamisliti, koga država delegira v nadzorne svete državnih bank -, saj neredko obstaja velika razlika v znanju, izkušnjah in kompetentnosti med našimi državljani, ki pristanejo v nadzornem svetu bank v večinski lasti države po strankarskem ključu, in profesionalnimi bankirji iz Bruslja, Milana ali Londona, ki prihajajo k nam nadzorovat svojo naložbo.
In če država kot odločilna lastnica bank ni usposobljena za nadzor in upravljanje »svoje« lastnine, je bolje, da to lastnino proda - pravemu lastniku, ob pravem času in za primerno ceno. Mladi reformisti, ki so pred tremi leti epizodno svetovali premieru Janši, so imeli tudi s privatizacijo bank velike načrte, ki pa jih je nato odplaknila politična realnost. Prav zdajšnja dokapitalizacija NLB, ko je država kot največja lastnica z denarjem davkoplačevalcev in paradržavnih podjetij rokohitrsko zakrpala potrebe »svoje« banke po svežem kapitalu, pa kaže vso kontroverznost državnega kapitalizma in ponovno odpira razpravo, kaj naj bo naš nacionalni interes v bančnem sistemu.
Iz ponedeljkove priloge Dela FT