Janez Janša se ni izneveril tradiciji. Podobno kot predhodniki na najvišjem političnem položaju v Uniji je tudi slovenski premier pri podajanju bilance predsedovanja pozornost posvetil predvsem dosežkom, manj pa je govoril o »nedokončanih gradbiščih«, ki jih bo na začetku prihodnjega tedna izročil v skrb nasledniku Nicolasu Sarkozyju.
Predsedovanje Uniji je podobno »skoku na drveči vlak«, zatrjuje znana bruseljska prispodoba. Države, ki se vsakih šest mesecev menjujejo za krmilom skupnosti, si začrtajo program s prednostnimi nalogami, ki jim želijo posvetiti posebno pozornost, od predhodnic pa podedujejo dotlej neurejene probleme, ki jih marsikdaj, ali celo praviloma, prepuščajo naslednicam. Slovenija je, denimo, dosegla dogovor o direktivi o delovnem času, ki se je na dnevnih redih sveta EU pojavljala zadnja štiri leta, vendar so jo vztrajno blokirali zadržki te ali one članice. Šele naši državi je uspelo izposlovati kompromis, ki je - sodeč po reakcijah, tudi v parlamentarnem avditoriju - razočaral evropsko levico, kajti izjeme dopuščajo tudi 65-urni delovni teden, kot je grenko pripomnil Francis Wurtz, vendar je direktiva, ki v ospredje postavlja dogovarjanje med socialnimi partnerji, naposled sprejeta.
Dogaja se, da dosežki padejo predsedujoči državi v naročje malone kot zrela hruška. Novo pogodbo Unije so skoraj v celoti skovali pred letom dni na bruseljskem vrhu, ko je tedanji predsednici evropskega sveta Angeli Merkel po skoraj šestih mesecih utiranja poti in izogibanja političnim čerem - medtem so bile volitve na Nizozemskem in v Franciji, ki sta spomladi 2005 na referendumih zavrnili nesojeno evropsko ustavo - uspelo doseči soglasje o nadvse natančnem mandatu medvladne konference, tako da je José Sócrates na oktobrskem vrhu v Lizboni dosegel samo še peščico končnih dogovorov. In tako skovana pogodba je v anale Unije ponesla ime luzitanske prestolnice. Če bi se pogajanja tedaj izjalovila ali zavlekla, bi pogodba, ki še čaka na ratifikacijo, morda postala znana po kakem slovenskem ali celo francoskem mestu.
Med predstavitvijo bilance pred evroposlanci Janez Janša ni govoril o dosežkih preteklih šestih mesecev, temveč o »premikih«, kar je veliko realnejši izraz, kajti med slovenskim predsedovanjem - če primere vzamemo kar iz premierovega seznama - sta v evrsko skupino stopila Ciper in Malta, padle so zadnje schengenske ovire, na marčnem vrhu so državniki Unije sprožili drugi cikel lizbonske strategije rasti in zaposlovanja, predvsem pa postavili časovni okvir sprejetja podnebno-energetskega svežnja ukrepov, a vse to so bili dogodki, ki so jih splovile prejšnje predsedujoče države. Slovenija je dodano vrednost prispevala v razpravah o sedežu evropskega inštituta za inovacije in tehnologijo (EIT), ki ga je dobila Budimpešta, predvsem (si) je iztržila Evrosredozemsko univerzo, ki ima velike ambicije v porajajočem se medkulturnem dialogu. Že ob prevzemu predsedovanja se je zunanji minister Dimitrij Rupel znašel pred balkanskim rebusom, bilanca večmesečnih prizadevanj je različna, kajti če je predsedujoči članici uspelo dokončati omrežje stabilizacijsko-pridružitvenih sporazumov (SAA) in obnoviti politično zavezo Unije o evropski perspektivi teh držav, pa njihova dejanska integracija v Unijo - razen za Hrvaško - ni nič bližja.
Ocene slovenskega polletja na čelu Unije, ki je v evropskem parlamentu poželo veliko priznanj maloštevilnih poslancev, se bodo doma, kajpak, razlikovale in kresale, še posebno v ognju čedalje bolj vročega predvolilnega boja, zagotovo je bilo naše najboljše predsedovanje doslej. Do naslednje priložnosti, seveda.