Damjana Stamejčič
»Visimo na glavo, visimo v tišino. / od netopirjev se razlikujemo po krajši prihodnosti in smislu za komedijo.« Pesem je iz pesniške zbirke pesnika, pisatelja, esejista, dramatika, prevajalca in glasbenika Milana Dekleve z naslovom Audrey Hepburn, slišiš metlo budističnega učenca? (Cankarjeva založba), za katero je sinoči na pesniškem večeru na Starem gradu v Celju prejel Veronikino nagrado za letošnje leto. Dekleva je edini slovenski pesnik, ki je v dvanajstih letih, kar v Celju podeljujejo Veronikine nagrade za najboljšo pesniško zbirko leta, že drugič postal lavreat poezije. Prvič jo je prejel leta 2003 za zbirko z naslovom V živi zob.
Nova pesniška knjiga Milana Dekleve kristalizira avtorjeve dolge in pisane pesniške poti, so v utemeljitvi odločitve o podelitvi Veronikine nagrade 2008 zapisali člani žirije, predsednik Marjan Strojan ter člana Matevž Kos in Robert Titan Felix. Tudi zbirka Audrey Hepburn, slišiš metlo budističnega učenca? ima po njihovem sicer dolg naslov, vendar njena vsebina ni dolgovezna, temveč refleksivno izostrena, napisana z občutkom za detajl ter za dramaturgijo bivanjskih položajev upesnjenih predmetnosti in oseb. Središčna lika sta ona in on, popotnika, ki s seboj doživljata svet, in s svetom sebe. To so ljubezenske pesmi, ki nastajajo v navzkrižju bližine in daljave, dóma in sveta, porojene iz jesenske zrelosti in pomladne nestrpnosti: »nebo je vse višje, / a najine želje se nočejo posušiti«, je zapisano v pesmi, ki govori o omenjenem navzkrižju sveta. Vélika tema zbirke je minljivost, razvidna iz še včeraj vsakdanje prepričljivosti trenutka, ki je danes že podlóžen kontemplativnemu miru in meri, s katero pesnik zunajevropsko duhovno tradicijo primerja z razpoložljivostjo zahodnega sveta.
Lok Deklevove izraznosti se pne od kratkih pesniških refleksij, katerih središčno mesto je živa, koncentrirana pesniška podoba, do metafizične »breztežnosti bivanja ... v zatemnitvi kozmičnega središča ...« Čudež v njegovi liriki se zgodi, kadar oboje hkrati pohiti h koncu pesmi, četudi je ta zapisana v kozmični krog. Njen miselni obseg in pesniški domet sta izrečena v jeziku, ki je v tej knjigi dozorel do polnosti svojih pomenov, je v utemeljitvi še zapisal predsednik žirije Marjan Strojan.
»V meni miruje svetloba / dokler ne bom ugasnil«
Za Veronikino nagrado 2008, ki jo v višini 4000 evrov bruto skupaj z listino podeljuje mestna občina Celje, je žirija letos nominirala pet pesniških zbirk. Ob Deklevovi še Milana Jesiha z naslovom Tako rekoč (Študentska založba), Cvetke Lipuš Obleganje sreče (Cankarjeva založba), Borisa A. Novaka z imenom MOM - Mala Osebna Mitologija (Cankarjeva založba) ter Marcella Pottocca Popravki pesniške zbirke (LUD Literatura). In kljub izrecnemu priporočilu in želji organizatorjev, da se Veronikini nagrajenci - razen če bi šlo za presežek v njihovi ustvarjalnosti - ne bi ponavljali, se je žirija odločila prav za to: v drugo je za lavreata poezije razglasila Milana Deklevo zaradi dosežkov v jeziku, »ki je v tej knjigi dozorel do polnosti svojih pomenov«. Sploh pa je Milan Dekleva nekako zaznamoval celotno dogajanje na včerajšnjem prazniku slovenske poezije v Celju.
Vita Mavrič je na Starem gradu ob spremljavi kvarteta Akord prepevala pesmi, ki jih je prevedel prav Dekleva, njegov stih »zaman iščem nežnost, / hudo sem jo prestrašil ...« pa je bil okvir, v katerem je potekal večer poezije ob podelitvi Veronikine nagrade. Na njem so svoje pesmi brali Jurij Hudolin, Esad Babačič, Milan Jesih, Zoran Pevec, Marcello Pottocco, Ciril Zlobec, Cvetka Lipuš, Milan Dekleva, Andrej Brvar in Miroslav Košuta.