Dogovor med belgijsko KBC, britanskim globalnim skladom Apax in slovensko vlado o prodaji nekaj več kot 30-odstotnega deleža KBC v Novi Ljubljanski banki je, kot pravijo dobro obveščeni viri, med njimi londonski Financial Times, tik pred sklenitvijo. Vse vpletene strani imajo za sporazum svoje motive, mudi se jim iz več razlogov, tudi zaradi negotovosti, ki izhajajo iz izida prihajajočih parlamentarnih volitev.
Naša največja banka zdaj čuti posledice več kot dveletnega slabega sodelovanja med ključnima lastnicama, slovensko državo in KBC. Te se kažejo tako na vodstveni kakor na kapitalski ravni, pa verjetno še kje. Predsedniku uprave Marjanu Kramarju tako poteče mandat konec januarja, še vedno pa ni znano, kdo ga bo nasledil, saj je postopek izbire novega prvega moža banke začasno ustavljen. Ker je mesto predsednika uprave NLB eden najpomembnejših menedžerskih položajev v slovenski ekonomiji, si bodo najodgovornejši v vladi zagotovo zelo prizadevali, da ga ustoličijo še v tem mandatu.
NLB sicer, tudi zaradi kratkega stika med vlado in KBC, ni med redkimi slovenskimi bankami, ki se lahko pohvalijo s solidno kapitalsko ustreznostjo. Vprašanje je, ali je bila zadnja, 300 milijonov evrov težka dokapitalizacija, ki so jo izpeljali predvsem paradržavni investitorji, zadostna, saj so standardi Basel 2 prinesli dodatne kapitalske zahteve za operativna tveganja, ki so se po izbruhu globalne finančne krize znatno povečala - in se bodo še povečevala z upočasnitvijo gospodarske rasti. Posledice krize sovplivajo na zniževanje vrednosti bančnih delnic po svetu in doma - poglejmo samo delnico NKBM, ki je v osmih mesecih zdrknila s 43 na vsega dobrih 25 evrov -, zato s časom izgublja tudi prodajalec, KBC.
Nekoč morda še umestni namigi, da KBC z napovedano prodajo NLB ne misli resno, ker da čaka na morebitne pogovore z novo, morda bolj naklonjeno vlado, so zdaj manj verjetni, saj možna mandatarja, Janša ali Pahor, nista videti naklonjena zamisli, da bi slovenska država izgubila zdajšnji odločilni vpliv na politiko NLB. Razlike bi bile možne le v niansah, denimo v izbiri portfeljskega (kakršen je Apax) ali pa novega strateškega investitorja, ki bi se, tako kot nekoč KBC, sprijaznil s tem, da v NLB do nadaljnjega ne bo imel prevladujočega vpliva. Toda po grenki izkušnji KBC je možnost prihoda takšnega strateškega investitorja minimalna.
Če bo sporazum med vlado, KBC in Apaxom res dosežen, bo NLB dobila solastnika, ki ji ne bo mogel ponuditi takšnih sinergij, kot (bi jih lahko) KBC. Verjetni vstop britanskih naložbenikov, ki prihajajo z motivom poznejše prodaje deleža z dobičkom, sam po sebi ne bo rešil glavnih izzivov v banki (kapitalska ustreznost, strateško vodenje, analiza tveganj, predvsem pa premalo podkovani nadzorniki itd.), ki zahtevajo ustrezno strategijo, menedžment in kapital v prihodnjih, bankam zagotovo precej manj naklonjenih letih. A to bo že naloga za prihodnjega finančnega ministra, ki bo na začetku mandata moral odločiti tudi o tem, ali bo uresničil majsko »marketinško« napoved Andreja Bajuka o začetku kotacije delnic NLB na borzi.
Za davkoplačevalce, male delničarje in ljubljanske bankirje bo verjetno najbolj zanimiv pričakovani delniški sporazum med vlado in Apaxom. Iz njega bodo namreč lepo razvidne pogajalska moč, spretnost in namere obeh strani pa tudi to, kako resno oblast jemlje male investitorje, ki jim je pred tremi meseci prodajala delnice Nove Ljubljanske banke.
Iz sredine tiskane izdaje Dela!