Po 300 letih ali več spet v Sloveniji

Ne vem, če so se Postojnčani tega zavedli, toda v ponedeljek opoldan je k njim po zraku priletel znanstveni laboratorij Waldrappteam iz nemškega kraja Burghausen, ki si prizadeva vrniti v Evropi zdavnaj izumrlo ptico - klavžarja.

tor, 02.09.2008, 21:12

V človeku, ki si prizadeva ohraniti, pravzaprav od mrtvih obuditi živalsko vrsto, je prav gotovo vsaj za ščepec božanskega. Ne vem, če so se Postojnčani tega zavedli, toda v ponedeljek opoldan je k njim po zraku priletel znanstveni laboratorij Waldrappteam iz nemškega kraja Burghausen (pri Salzburgu), ki si prizadeva vrniti v Evropi zdavnaj izumrlo ptico - klavžarja (Geronticus eremita). Skupina znanstvenikov, ki jih vodi dr. Johannes Fritz, bi rada leteče lepotce vrnila v naravo, zato jih uči postopnega prehajanja iz gojišča v naravo, predvsem pa jih mora naučiti selitve, saj bodo drugače težko preživeli. Tokrat krušna starša dvanajstih klavžarjev proti Toskani po etapah prvič letita skozi Slovenijo z dvema ultralahkima motornima padaloma s triciklom.

 

Njihov trud presega navadne znanstvene ambicije. Ne gre za to, da bi znanstveniki svet zgolj raziskovali, želijo ga izboljšati. Klavžarju je dal slovensko ime baron Žiga Zois, ko je leta 1797 naredil rokopis Nomenclatura Carniolica. To je pepelnato črna ptica z dolgim ukrivljenim kljunom. Klavžarji so bili zelo pogosti tudi v Istri in na Krasu. Dokaz so številne freske (hrastoveljska cerkvica Sv. Trojice, cerkvica sv. Helene v Gradišču pri Divači, portal gradu Lukovec pri Brezovici ...), na katerih so upodobljene ob domačih živalih, koprska družina Elio pa ga je imela celo v grbu. Ptice so bile dovolj zaupljive in njihovo meso cenjena delikatesa. Zato jih je človek iztrebil. V Evropi jih lahko zdaj še občudujejo v živalskih vrtovih, v maroškem narodnem parku Souss Massa živi kolonija 300 osebkov, v Siriji jih je le še sedem. Premalo, da bi vrsta obstala v naravi dalj kot 10 ali 15 let, predvideva Johannes Fritz.

 

Pomoč pri selitvi

 

Projekt so v Avstriji (kasneje so se preselili v Nemčijo) začeli leta 2002 in se v selitvi klavžarjev prvič preizkusili leto pozneje. Po petih letih zdaj v naravi živi 34 ptic, od tega jih 12 na jug tokrat prvič selijo čez Slovenijo. Domnevajo, da so Alpe najbrž previsoka ovira in da je bolje, če jih vodijo po nekoliko daljši, vendar varnejši poti »okoli« Alp. Zato se je karavana pri nas najprej ustavila v Slovenskih Konjicah in zdaj še na postojnskem letališču. Razdalja med Slovenskimi Konjicami in Postojno (142 kilometrov) je bila najdaljša doslej. Opravili so jo v treh urah in desetih minutah. Pripeljati jih želijo v nekaj več kot tisoč kilometrov (iz Nemčije) oddaljeno laguno Orbitello ob toskanskem morju. Ne samo zato, ker je tam podnebje prijaznejše, ampak ker je tam dovolj hrane.

 

Johannes Fritz pravi, da je doslej v naravi preživela komaj vsaka druga njihova ptica, kar niti ni slabo. Bolj skrb zbujajoče je, da so jih največ doslej postrelili italijanski lovci (za štiri imajo dokaze). Očitno jim je malo mar za znanstveno fantastiko bioloških zanesenjakov. Tehnika vzgoje mladih klavžarjev je dodelana. Iz evropskih živalskih vrtov dobijo le nekaj dni stare »piščančke«, ki jih hranita dva krušna starša. Tokrat sta to Cristina Brendlar, biologinja iz Bonna, in Marcus Unsöld, biolog iz Münchna. Pol leta stare ptice jima popolnoma zaupajo, saj jih hranita, negujeta, skrbita za njihovo zdravje in vse, kar je treba. Ko se krušna straša usedeta na motorno padalo s triciklom in vzletita, jima ptice sledijo, kot se za družino spodobi.

 

Proučevanje ptic med letom

 

Toda poleg krušnih staršev v ekipi dela 18 ljudi. Eni skrbijo za postavitev voljere (začasnega bivališča, ki jih na postankih varuje pred naravnimi sovražniki - lisicami, ujedami ...), drugi organizirajo vse, kar je potrebno za tako dolgo in nelahko selitev po zraku. Če je vreme slabo, ptice in leteči starši čakajo na tleh. Med drugim je treba določiti in predpisati za letalski promet varen koridor selitvenega leta, denimo. Ptice so obročkane na nogah, na hrbtih imajo še dodatne ploščice. Med poletom namreč natanko proučujejo in snemajo tehniko leta, merijo izgubo teže med letom, prehrano itd. Eden od klavžarjev je fizično preslaboten, da bi opravil vso pot, zato se pelje v kombiju s spremstvom po cestah.

 

Johannes Fritz je nadvse radoveden, kaj se bo zgodilo s skupinico osmih klavžarjev (letnik 2004), ki so te dni še v severni Italiji (Osoppo). Med njimi sta dva mladiča, ki sta se skupinici izvalila v Italiji. In če bi šlo vse po sreči, bi se tudi ta družinica v kratkem odpravila proti isti (ali vsaj kakšni bližnji) toskanski laguni. »Če se bo jatica res sama vrnila v južne kraje, pomeni, da nam je že letos uspelo doseči cilj - prepričati in spodbuditi ptice, da se jeseni iz severnih krajev selijo v južne. Ko po treh letih klavžarji spolno dozorijo, se želijo na svatovanje in materinske obveznosti odpraviti v kraje, kjer so se sami izvalili. Teoretično bi se torej morali vrniti v naše gojišče. Tej skupinici so Alpe nekoliko prekrižale načrte, vendar v resnici niso bili daleč, saj so prileteli do Štajerske in smo jih potem raje preusmerili v Osoppo, kjer imajo italijanski partnerji podobno gojišče, kot ga imamo mi. Še vedno so vajeni človeka in krušnih staršev ne pozabijo nikoli,« razlaga Fritz.

 

Ne bojijo se ljudi

 

Klavžarje bi radi naučil pravih selitev in letenja. Če se bodo tega privadile, bodo vrnjene naravi. Koliko bodo to zares divje ptice, za zdaj še ni mogoče reči. A niti v preteklosti niso bile posebno plašne. Prav hrastoveljske in druge naslikane podobe kažejo, da jih je bilo mogoče zlahka udomačiti.

 

Fritzev klavžarski laboratorij bo moral poleg učenja ptic selitve doseči še težji cilj: naučiti človeka, da se takih ptic ne loteva s puškami, kemikalijami ali drugimi izumi. V prejšnjem stoletju je živelo ob izlivu Evfrata še tisoč parov klavžarjev. Človek je posul DDT, prašek proti insektom, in v kratkem času pomoril 700 parov elegantnih letalcev. Če drugega ne, se z Johannesom Fritzem učimo, kako težko je vrniti Zemlji tisto, kar so naši predniki nespametno zbrisali z njenega površja. Kot nekakšen klavžarjev let, torej, čez kukavičje gnezdo! Klavžar je pretežno črn in se zelenkasto do vijolično svetlika. Značilna je gola, mesno rdeča glava z izbočenim zatiljem in grivo na zadnjem delu vratu. Kljun je debel, rdeč in zapognjen navzdol. Njegovo obnašanje je malce nenavadno, kot bi bil rahlo prismuknjen.

 

Iz sredine tiskane izdaje Dela!

Prijavi sovražni govor