Mustafa, 53-letni Bošnjak, je ležernih korakov stopal po dolgem in ozkem hodniku Vegradovega samskega doma v Velenju. Končno je prijel za kljuko enih od sedemdesetih vrat. »Lahko vstopite! Moja soba,« je rekel in s prstom pokazal na njeno levo polovico. »To je moja postelja. To je vse, kar imam v življenju. No, če sem čisto iskren, še ta ni moja, pač pa Vegradova last.« Sedel je nanjo, sklonil glavo in si z roko počasi segel skozi goste sive lase. »V Sloveniji smo pustili najlepša leta svojega življenja. Zdaj ko smo starejši, pa smo napoti vsem. Celo svojim družinam, ki so se navadile živeti brez nas, še najbolj pa je človek v napoto samemu sebi.«
»V našem podjetju ima dovoljenje za začasno delo 1340 tujcev. K nam pridejo zato, da delajo. Od jutra do večera. Tako večino dni, razen takrat, ko gredo domov k svojim družinam. Veliko jih je, ki ne znajo nič delati, ko pridejo k nam. Pokažemo jim fasaderstvo, keramičarstvo, pleskanje in druga dela in jim rečemo, naj izberejo,« je povedala Branka Klavž, v Vegradu odgovorna za kadrovsko in splošno področje. »Ne samo naše, temveč tudi druga gradbeniška podjetja v državi so v celoti odvisna od tujih rok. Najbolj pridni in zanesljivi so Bošnjaki. Ni jim težko delati, zato vse spoštovanje do teh ljudi. Tu ne gre za nobeno izkoriščanje,« zatrjuje Branka Klavž.
»Najbolj žal nam je, ker ne moremo pridobiti domačega kadra. V naši novi tovarni v Šoštanju, denimo, je proizvodnja bolj prijazna kot v Gorenju, v njej bi lahko delale tudi ženske, a jih ni. Ne žensk ne moških. Velikokrat smo pozvali Slovence: 'Pridite in se boste naučili! A nočejo.' Večkrat smo apelirali na odgovorne na zavodu za zaposlovanje, naj izberejo sto ljudi, ki bodo želeli delati. Od sto izbranih jih je večina prišla samo po žig. Sto ljudi, sto izgovorov, zakaj ne morejo delati, čas pa je tekel ...« Nato so spremenili kadrovsko strategijo. »Najboljša reklama so zadovoljni ljudje. Ko v Bosni in Hercegovini objavimo poziv, da potrebujemo sto delavcev, jih na pogovor pride šestkrat toliko. Med njimi je tudi veliko izobražencev. Poleg tega smo v podjetju uvedli svoj sistem izobraževanja in kadrovanja. Ta čas imamo 77 štipendistov, prevladujejo gradbinci. Štipendiramo tudi otroke naših delavcev.«
Admir (25 let), Mesud (34), Almedin (27), Kadir (45) in Mujo (52) so vsi Bošnjaki, ki so prišli v Vegrad na priporočilo sorodnikov. Almedin je prišel pred sedmimi leti. Kako dolgo bo ostal, ne ve. Morda bo v Sloveniji delal do upokojitve. Tako kot Mujo, ki je začel kot zidar, nadaljeval kot skladiščnik, penzijo pa bo dočakal kot čistilec v samskem domu. »To je moje delo,« reče in pokaže na sedemdeset majhnih košev za smeti, ki stojijo pred vsako sobo v samskem domu. »Vsako jutro jih izpraznim, zamenjam vrečko, če je treba, in smeti odpeljem v kontejner,« je razložil. Ko pripoveduje o svojem delodajalcu, najprej spomni na čas, ko je v njihovi domovini divjala vojna. »Nikoli ne bom pozabil, da sem lahko takrat v Slovenijo pripeljal ženo in otroke.« Petčlanska družina se je stiskala v njegovi majhni sobici, ki jo je pred časom prebarval v živahno in igrivo roza. Takšen je tudi sam. Njegova usta so pod mogočnimi brki vedno razlezena v širok nasmeh.
»V tujini je težko vsakemu človeku,« pripovedujejo fantje, ko sedimo v eni izmed sob, ki si jo delijo trije. »Počasi se človek navadi. Tu in tam gremo v mesto ali pa na sprehod,« je rekel Mujo, Mesud pa je pripomnil, da je za vse potreben denar. »Najceneje je, če samo spimo,« je rekel, fantje pa v smeh. »Oni se režijo, a je res, kar pravi,« se je oglasil Vlado, po rodu Hrvat, ki je v samskem domu hišnik, opravlja pa tudi druga dela na terenu. »Fantje so zelo pridni. Zgodaj zjutraj zamenjajo pižamo za delovno obleko, delovno obleko pa pozno popoldne ali proti večeru spet za pižamo. Tako iz dneva v dan. Domov prihajajo utrujeni. Redkim je po tem še do zabave.«
»Do ljudi smo prijateljski. Tako kot doma. Ne spomnim se, kdaj smo nazadnje imeli kakšne probleme s kaljenjem javnega reda in miru. Tisti, ki so na neki način 'problematični', se sami izločijo že zelo zgodaj, tako rekoč kmalu po prihodu,« je povedala Branka Klavž in se spomnila na izkušnjo s skupino delavcev iz Slovaške in Češke. »Kmalu po vstopu Slovenije v Evropsko unijo smo se dogovorili za avtobus 45 ljudi. Uredili smo jim bivanje v naših treh samskih domovih, a so bili po prihodu razočarani, saj so pričakovali, da jih bomo nastanili v hotelu. Potrebovali so ves teden, da so dojeli, kakšna sta urnik in način dela. Vsak konec tedna so popivali in razgrajali. Po treh tednih so lepega dne odpotovali. Na lastno pest so se odločili za enotedenski dopust. Ta ekipa ljudi nam je naredila pravi revolt v firmi in na gradbišču.«
»Najlepše mi je petnajstega, ko dobim plačo«
Ob dogovorjenem času sem stala na dogovorjenem mestu in se ozirala za moškim, ki bi utegnil biti moj sogovornik. S pogledom sem na hitro preletela obraze, a nihče med njimi se mi ni zdel pravi. »Poznate morda Jasmina?« sem vprašala natakarico za točilnim pultom. Dekle je najprej čudno zavilo z očmi, nato odkimalo. »Ja ga poznajem [jaz ga dobro poznam],« se oglasi za mojim hrbtom. »Dobro,« si oddahnem. »In?« vrtam dalje. »Kateri tam zunaj je on?« »Ja sam. Ja sam Jasmin [jaz sem, jaz sem Jasmin],« je rekel moški. Drug drugega sva se razveselila kot stara znanca. Sedla sva v kot in na hitro popila kavo. »Pogovarjala se bova pa pri meni doma,« je odločil Jasmin.
V Slovenijo je prišel po končani srednji šoli. Star je štiriindvajset let, po izobrazbi je elektrotehnik. »Ko mi je umrl oče, sem moral kot najstarejši otrok pri hiši prevzeti skrb za družino. Mama je na trgu prodajala tekstil. Njen zaslužek ni zadostoval za kruh in mleko. Prva dva meseca po prihodu v Slovenijo mi je bilo zelo težko. Nisem poznal ne ljudi ne jezika. Potem sem se vklopil, ljudje so me sprejeli,« je pripovedoval Jasmin v svojem skromnem domu na Poleni. V tovarni akumulatorskih baterij v zgornji Mežiški dolini je sprva opravljal najtežja in najbolj umazana dela. »Slišati bi bilo neumno, če bi trdil, da delo ni težko. A vsak dan dobim čisto delovno obleko, toplo malico, po službi se stuširam ... Plače so redne. Vsakega petnajstega v mesecu, ko mi odštejejo za stanovanje in zavarovanje, za delo v treh izmenah prejmem sedemsto evrov. V Bosni in Hercegovini bi jih dobil največ tristo.«
Njegova največja želja je, da bi se mu kmalu pridružila žena in dveletni sin. »Med ljudmi sem si pridobil zaupanje. Tudi v tovarni, kjer nisem doslej manjkal niti en dan; ne zaradi bolniške niti zaradi tega ne, ker bi se napil in naslednje jutro ne bi mogel vstati. V gostilno grem običajno le enkrat na mesec, po plači, ko spijemo pivo skupaj s sodelavci. Včasih poslušam, kako se nekateri tujci pritožujejo nad svojimi šefi, nad plačo ali delom. Zdi se mi, da so pogosto tudi sami krivi za slabši položaj,« je iskren Jasmin, ki v tovarni akumulatorjev dela skupaj s Slovaki in Romuni.
»Mama, kdaj prideš domov?«
Najprej sem spoznala Ano, temnolaso devetindvajsetletno Romunko. Drobno, na kratko postriženo žensko. Pogovarjali sva se v polomljeni angleščini, veliko pa sva si napisali kar na papir. »RALUCA,« je najprej zapisala z velikimi tiskanimi črkami, prekrižala roke in jih nežno pritisnila na svoje srce. Oči so se ji orosile, kot se lahko ob misli na otroka orosijo samo materi. »My girl [moja deklica],« je nadaljevala. Tri leta in pol staro hčer je pred osmimi meseci pustila pri svoji materi in se pridružila leto dni starejšemu možu Lucianu, ki dela v tovarni akumulatorjev. Skupaj še z dvema Romunkama, Klaudijo in Adrijano, je našla delo v mežiškem Cablexu.
Komaj je pokadila cigareto, že je segla po škatlici in si prižgala novo. »Smoke. To much [kadim, preveč],« je priznala in s prsti pobožala hčerkino ime na papirju. »New year [novo leto],« je tiho zašepetala in si obrisala oči. Nič prej torej ne bo šla domov, me je prešinilo. Potem pokaže na telefon. Skoraj vsak dan jo pokliče. In kaj ji reče deklica? »Mama, kdaj prideš domov?« jo sprašuje vedno znova.
»Olimpiu come here [Olimpiu pride sem],« mi je rekla ob slovesu.
»Prav, Ana,« sem ji odgovorila.
»Kdaj?« sem vprašala, ne da bi natančno vedela, s kom želi, da se srečam.
»Here [tukaj],« je rekla in s svinčnikom zapisala uro. »17.00.«
Dvajset kavic na dan
Prišel je visok suh Romun z velikimi brki in bolj malo zob. Mož srednjih let se mi je smehljal čez mizo in mi govoril v svojem jeziku. Ko je videl, da ga nisem prav nič razumela, je vse, bržkone od začetka, ponovil znova. Ko je moral to storiti še v tretje, je obupal. Pokazal je, naj počakam, ker bo očitno nekoga poklical na pomoč. Sredi nabito polnega lokala je na mizo položil telefon in vklopil zvočnik. Od takrat smo drug čez drugega vpili trije. A še vedno se nismo razumeli ... Tik pred totalnim obupom sem Romunov telefon vzela v svoje roke, izklopila zvočnik in se s sogovornikom na drugi strani poskušala pogovoriti sama. Še enkrat sem se predstavila in pojasnila, da pravzaprav ne vem, kdo in kaj je človek, ki mi ga je Olimpiu vsilil na telefon. »Mircea, njihov boss!« je rekel moški. »Čez pol ure bom pri vama,« je naročil z glasom, ki ni dovoljeval ugovarjanja. »Mircea,« sem ponavljala v mislih. »To ime je vsaj trikrat izgovorila tudi Ana,« sem premišljevala, medtem ko sva z Olimpiujem, ki si je naročil že drugo kavo, čakala nanj.
Prišel je s črno aktovko, v družbi mladega fanta, ki je še lani za evro, največ dva delal v hmeljiščih. Sproščen in nasmejan mož zrelih let. Romun po rodu, ki ga je v Slovenijo, kjer zadnjih nekaj let tudi živi, pripeljal posel. »In ne ženske,« se je šarmantno nasmehnil. Skupaj s slovenskim partnerjem je ustanovil podjetje, ki se ukvarja s kadri. A ne kar tako z vsemi. Mircea vsakega kandidata za delo v Sloveniji temeljito preveri. Potem ko jih pripelje v našo državo, poskrbi za njihovo nastanitev, jim organizira prevoz v službo, spremlja pa jih tudi na delo - tako dolgo, da ga osvojijo oziroma da s svojimi nadrejenimi lahko razčistijo stvari ob pomoči romunsko-slovenskega slovarja. Kadar kljub temu ne gre, priskoči na pomoč Mircea. »Jaz sem jim tako rekoč vse. Sem njihov oče in njihova mama. Vidite, neprestano mi zvoni telefon,« je rekel Mircea in se oglasil. »Joj, za kaj vse me kličejo,« je zmajeval z glavo in se smejal. Fantje, ki dobijo plačilo tri evre na uro, mu očitno zaupajo marsikaj. Pričakujejo, da bo posredoval celo, ko gre za čisto osebne probleme. »Jaz nisem kot drugi posredniki, ki ljudi pripeljejo sem in jih pustijo same, naj se znajdejo, kakor vejo in znajo,« je povedal mož, ki bedi nad šestdesetimi Romuni po različnih tovarnah. Na vprašanje, kolikšno plačilo terja za svoje delo, je skrivnosten. »Ne veliko,« je rekel. »Od vsakega malo,« je nadaljeval. A tudi tako se najbrž nabere.
Več preberite v Delovi Sobotni prilogi