Pred kratkim je pri društvu Pakinpah izšla dvojna plošča The Passion of the Cold dueta Silence (Primož Hladnik, Boris Benko) z glasbo iz zadnjih dveh predstav Tomaža Pandurja: Barok, s katero je na začetku septembra gostoval v ljubljanskih Križankah, in Kaligula, ki je bila 12. septembra na sporedu zagrebškega gledališča Gavella. Plošča ima 30 skladb, od akustičnih miniatur do orkestralnih in zborovskih del. Glasbo za Barok je pod taktirko Joséja Antonia Montaña izvedel mladi simfonični orkester iz Madrida (Orquesta Escuela de la Sinfónica de Madrid) in solisti Dragos Balan (violončelo), Riccardo Bini (klavir) in Margarita Sikoeva (violina). Na plošči gostuje tudi Igor Leonardi (akustična kitara). Glasbo na drugi zgoščenki Kaligula sta izvedla pianist Igor Vičentič in hrvaški mešani zbor Cantanti Trasfigurati pod vodstvom zborovodje Ivane Srbljan. Albuma vsebujeta sedem vokalnih skladb - štiri v angleščini, tri v italijanščini - in nekaj elektronskih adaptacij tem. Plošča je izšla v obliki trdovezane knjige na 32. straneh, vsebuje tudi fotografije, besedila in spremno besedo pevca Borisa Benka, s katerim smo se pogovarjali o ustvarjanju glasbe za gledališče.
Kaj vama pomeni sodelovanje s Tomažem Pandurjem?
Če ocenjujem z zelo egoističnega zornega kota, nama delo s Tomažem Pandurjem omogoča veliko ustvarjalne svobode in izjemne delovne razmere, ki jih v gledališču zaradi finančnih omejitev le zelo težko dosežeš, v pop glasbi pa so skoraj popolnoma nedosegljive. Tomaž je perfekcionist, ki poskuša tudi vsem sodelavcem zagotoviti enake razmere za delo, kot jih zahteva zase. Zato sva si lahko privoščila orkester in še kaj, kar je v teatru sicer težko doseči, predvsem zaradi omejitev in miselnosti, »da se glasba preprosto skoraj sama skupaj skleplje na računalnik«.
S Tomažem Pandurjem že nekaj časa sodelujeta v različnih predstavah. Ali sodelovanje dopolnjujeta?
Pravkar se začenja produkcija nove predstave Hamlet v Madridu. Naše sodelovanje se absolutno dopolnjuje. Pri predstavi Tesla smo se še nekoliko iskali - slogovno, po okusu in kot ljudje. Pri Baroku, se mi zdi, da smo našli skupen jezik, ki smo ga še nekoliko izboljšali v Kaliguli. Zdaj me zanima, kakšna bo četrta stopnja našega sodelovanja.
Album The Passion Of The Cold je izšel v zelo omejeni nakladi, posvečen pa je Boštjanu Hladniku, Primoževemu očetu. Kako je on ocenjeval vajino ustvarjanje in ali je tisti strastnež iz naslova on?
(Smeh) Mislim, da mu naslov precej ustreza, čeprav mislim, da ni imel tako hladne osebnosti.
Mislil sem predvsem na priimek.
Primož mi je povedal, da je imel njegov oče velik vpliv nanj tudi glede glasbe. Že samo zaradi filmov, saj sta si gledališka in filmska glasba precej podobni. Za tako glasbo je Primoža navdušil oče in posredno je Boštjan Hladnik tudi mene okužil s tem. Imela sta veliko, ne toliko glasbenih pogovorov, kot umetniško-filozofskih, ki so tudi nekoliko oblikovali Primožev okus.
Pred meseci je izšla glasba iz predstave Ljubezen na smrt, še prej pa album Volk v sodelovanju z Laibach in vajin dvojni antologijski album Key. Kdaj se nam obeta izid albuma dueta Silence?
To je zelo dobro vprašanje. Za naju je vsak album, ki ga izdava popolnoma navaden Silence album. Je pa res, da je vprašanje, koliko je sploh smiselno izdajati tovrstne sklenjene glasbene celote.
V gledališču nama je lažje najti neki skupen koncept, s pomočjo katerega lahko uresničiva glasbena hotenja. Za neki klasičen album bi morala imeti zelo dobro idejo - moral bi biti konceptualen album. Ideje, ki bi naju tako pritegnila, da bi se je lotila uresničevati, pa še nimava.
Vama je laže ustvarjati glasbo na že znane gledališke zgodbe?
Pri gledališču je velika prednost to, da zgodba predstave ustvari kontekst za glasbo. Določa te tudi umetniška vizija režiserja.
Pri albumu Volk se je vaše sodelovanje s skupino Laibach zdelo popolnoma naravno in samoumevno. Zakaj?
To bi moral vas vprašati. (Smeh.) Ko smo se začeli dogovarjati za sodelovanje, sva dejala, da je najin pogoj imeti popolnoma proste roke, v kar so Laibach privolili. Za naju je bilo to pomembno, ker nisva bila pripravljena graditi zvok, ki so ga Laibach že dobro oblikovali v letih svoje kariere, temveč narediti nekaj popolnoma drugačnega.
Čeprav je bilo vajino ustvarjanje pogosto povezano z gledališčem, imata verjetno v slovenskem prostoru kulten status, saj nastopata precej redko, vajini nastopi pa so praviloma hitro razprodani.
Bolj kot za kultnost gre za to, da zelo redko nastopava, da so tisti trije koncert na leto hitro razprodani. O neki kultnosti zelo težko govorim. Sva umetnika, sediva v tisti najini kleti in ustvarjava. Nimava prav veliko stikov z ljudmi. Tudi sam sem bolj zapečkarske narave in sem rad doma. Medijsko izpostavljanje je sicer nujni del posla, vendar ni, da bi pretirano hrepenela po tem.
Zdi se , kot da nočeta biti popularna, kot da to nima nikakršne zveze z glasbo, ki jo ustvarjata.
Vedno, ko sva bila pri založbi, so bile neke zahteve (že takrat, ko sva bila popolnoma neznana), kakšna mora biti glasba, da se lahko prodaja, da jo lahko spravijo na tržišče. Popularnost pa še poveča možnost, da se zakoličiš s tistim izdelkom, ki je bil uspešen. Zato si ne želiva, da bi bil katerikoli od najinih albumov preveč uspešen. Želiva si napol anonimnost, ki nama omogoča, da lahko v miru delava čimrazličnejše projekte.
Iz tiskane izdaje Dela!