Zagnanost, s katero se je ljubljanski župan Zoran Janković lotil reševanja črnograditeljstva v glavnem mestu, je primerjavi s predhodnicama Viko Potočnik in Danico Simšič, še bolj pa z vsemi dosedanjimi ministri za okolje in prostor ter njihovimi inšpekcijskimi organi prav osupljiva. Spravil se je nad 576 črnograditeljev na Rakovi Jelši, več sto (ne)legalnih vrtičkarjev na Črnučah, sledili naj bi tudi vrtičkarji na Rakovi Jelši (ti imajo več kot 300 nelegalnih objektov), v Podutiku in drugod po Ljubljani.
Medtem ko je lastnikom nelegalno zgrajenih hiš na Rakovi Jelši s ponudbo legalizacije in ureditvijo kanalizacije ter čistilne naprave kljub lastnemu plačilu komunalnega prispevka omogočil boljše življenje (Jankovićevi so, mimogrede, med ljubljansko obvoznico in Cesto dveh cesarjev pred sedmimi leti od Ljubljanskih mlekarn poceni kupili dobrih 54.000 kvadratnih metrov veliko zemljišče, zdaj pa ga ima Electa v zakupu od lastnika Hypo Leasing, ki ji ga je pred tem prodala), pa si je s preganjanjem črnuških vrtičkarjev nakopal na tisoče sovražnikov. Njim namreč ni ponudil možnosti legalizacije v osemdesetih letih prejšnjega stoletja povsem legalnih vrtičkov (zanje so mestu prek krajevne skupnosti Rezke Dragarjeve po zakupnih pogodbah plačevali odškodnine za uporabo zemljišča), temveč se je odločil, da jih bo od tam odstranil.
S tem, ko je vse zakupnike vrgel v isti koš s tistimi, ki so si na vrtovih uredili prave počitniške haciende, je namreč dal vedeti, da mu je edini cilj spraznitev obsežnega območja ob Savi, kjer bi v prihodnosti nastalo novo rekreacijsko območje. Ker jim pri tem ni zagotovil, da bodo po sprejetju novega dolgoročnega prostorskega načrta MOL imeli prednost pri pridobitvi nadomestnega vrtička na novih lokacijah po raznih delih Ljubljane, se vsi oklepajo tistega, kar že imajo v dolgoletni posesti, četudi ne v lasti. Toliko bolj, ker so si vrtičke uredili na popolnoma neplodni mestni, državni ali zasebni zemlji.
Kakor smo slišali od »starih« vrtičkarjev, so morali najprej posekati visoko grmovje, odstraniti zelo veliko skal, navoziti plodno zemljo, zgraditi lope in ograje in šele potem posaditi sadno drevje ter pridelovati vrtnine. Ko slišijo, da bodo morali svoje tridesetletne žulje opustiti zaradi interesov kapitala (Janković se namreč v vizijah dolgoročnega razvoja Ljubljane zavzema za rekreacijski center in Črnuško jezero z veslaškim centrom), jim je seveda hudo. Nekaterim vrtiček ni pomenil le rekreacije in načina preživljanja prostega časa, ampak tudi možnost za pridelavo cenejše hrane.
Prejšnji ljubljanski županji sta to socialno plat vrtičkarstva razumeli, Janković pa razmišlja le o hitrem razvoju Ljubljane, pri katerem ima prvo in zadnjo besedo kapital. To je razvidno iz pospeševanja zasebne zidave ob glavnih cestah (Dunajska, Celovška, Šmartinska) in vrstnega reda uresničevanja mestnih strateških prostorskih načrtov. Na prvem mestu namreč ni zidava tri tisoč stanovanj v Stanežičah, temveč gradnja stadiona v Stožicah in spraznitev obsežnih mestnih zemljišč, ki jih zasedajo vrtičkarji, ter pozidava tisoč hektarov zdaj neplodnih zemljišč, travnikov, njiv ali gozdov.
Na večini prvih, žal, ne načrtuje novih parkov in zelenic, temveč rekreacijska območja z bolj ali manj profitnimi objekti (veslaški center na Črnuškem jezeru) ali stanovanjsko pozidavo (Rakova Jelša), na drugih pa nove gospodarske cone (Črnuče, Nadgorica), stanovanjske stolpnice (Dravlje) ter poslovne in trgovske objekte (Rudnik).