Še vedno sveže slike morilskega vala, ki je decembra 2004 preplavil obale Indijskega oceana in tja, od koder ni vrnitve, poslal na stotisoče človeških življenj, kitajski kolumnisti te dni pogosto uporabljajo kot metafore, ko pišejo o svetovni finančni krizi.
Vse je prizadela, pravijo, a ravno tako, kakor so bili v naravni katastrofi najprej prizadeti reveži, so zdaj spet največje žrtve države v razvoju, kar neomajno potrjuje, da je sedanji finančni red nevzdržen in da si je treba izmisliti nov, pravičnejši sistem, ki računov ne bo izterjeval na plečih revnih, dobičkov pa vpisoval na račune bogatih.
S to ugotovitvijo je Peking pričakal predsednike držav in vlad iz Evropske unije in Azije, ki so se zbrali na sedmem vrhu Asema, in vnaprej napovedal, da jih tokrat najbolj zanima pogovor o globalnem finančnem cunamiju.
Treba je priznati, da je kriza letošnjemu Asemu dala smisel, kakršnega ta forum prej ni imel. V nasprotju s prejšnjim zasedanjem v Helsinkih leta 2006, ko so udeleženci bolj poudarjali razlike kot podobnosti v pogledih na svetovno trgovino, podnebne spremembe in človekove pravice, bo pekinški vrh poln skrbi zaradi nadaljnjega upadanja borznih tečajev na vzhodu in zahodu in skupnega strahu pred najbolj črnim scenarijem.
Čeprav so Kitajci pred začetkom dvodnevnega zasedanja ugotavljali, da dosedanji kapitalizem ne deluje več, so skrbno pazili, da ne bi izrekli tistega, česar niti sami ne verjamejo - da je treba novi model iskati v Aziji. Samo oni namreč vedo, koliko je njihova finančna utrdba zgrajena iz trdnega kamna, koliko pa iz paličic za igranje mikada; koliko moči se skriva v približno dva tisoč milijard dolarjev deviznih rezerv, ki jih je država privarčevala, ko se je spremenila v svetovno delavnico, v kateri izdeluje vsakovrstno blago, in koliko je slabosti v nepovratnih dolgovih, o katerih je prepovedano javno govoriti, da ne bi bilo načeto zaupanje naroda v državo.
»Zavrnitev anglosaškega modela z Wall Streeta ne pomeni zmage kitajskega finančnega sistema,« pravi komentator uglednega kitajskega časopisa Gospodarski glasnik 21. stoletja. Celo partijsko glasilo Renmin Ribao ne ponuja »azijskih vrednot« in vrnitve h konfucijanskemu kopičenju bogastva pod žimnico. Kitajski modreci za zdaj samo opozarjajo zahod, da nov svetovni in finančni red nasploh potrebujeta več pravičnosti in ravnotežja in da krize ne bi smeli izkoriščati za ideološko evtanazijo šibkih in politično zgrešenih držav, ki so že na robu popolnega propada in jim nihče ne poda roke.
V drugačnih razmerah bi se azijske sile, in Kitajska prva med njimi, porogljivo nasmihale propadu ameriškega koncepta megakreditne kartice, ki morda napoveduje skorajšnje zmanjšanje splošne svetovne prevlade ZDA. Občutek besnečega cunamija pred vrati, s katerih je že odpadla ključavnica in jih ni mogoče dobro zakleniti, vliva vse preveč strahu, zato se bodo tudi na Asemu vsi prijeli za roke, da bi se ubranili pred uničujočimi udarci. Kitajski analitiki napovedujejo, da se bo vrh izrodil v še en skupen upniški sklad, kakršen je bil ustanovljen po azijski finančni krizi leta 1997. A preden bodo našli odgovor na vprašanje, kaj je treba storiti po cunamiju, je morda treba počakati in prešteti njegove žrtve.