Boštjan Videmšek
Helikopterski napad ameriških posebnih enot na sirsko vasico ob iraški meji je razburil ves Bližnji vzhod ter dober teden pred ameriškimi predsedniškimi volitvami obudil strahove in razne teorije zarote.
Te so obvladovale ameriško zunanjo politiko v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ki jo je, v takšni ali drugačni vlogi, vodil Henry Kissinger - utemeljitelj doseganja političnih ciljev z bombardiranjem kjer koli in kadar koli. Še posebno v izdihljajih predvolilne predsedniške tekme, ki so jo kot sestavni del kampanje, že večkrat zaznamovala »oktobrska presenečenja«. Namen takšnih presenečenj je bil zasuk rezultata v trenutku, ko se je zdelo, da to ni več mogoče.
Termin »oktobrsko presenečenje« so ameriški mediji prvič uporabili leta 1972, ko je tedanji svetovalec za državno varnost Henry Kissinger dvanajst dni pred predsedniškimi volitvami, v katerih sta se spopadala demokrat George McGovern in republikanec Richard Nixon, oznanil, da je mir v Vietnamu tako rekoč na dlani, čeprav je bila resnica povsem drugačna; toda javnost mu je verjela. Zmagal je Nixon, Kissinger je postal zunanji minister, »oktobrska presenečenja« pa so postala priljubljena tema teoretikov zarote.
Pred štirimi leti, ko se je zdelo, da George Bush v boju s sicer neprepričljivim demokratskim tekmecem Johnom Kerryjem kratko malo ne more dobiti še enega predsedniškega mandata, je v javnost znenada prišel posnetek Osama bin Ladna, ki nagovarja ameriške volivce - vojna proti terorizmu se je nemudoma vrnila v ospredje predvolilne tekme, katere (ne)predvidljivi rezultat je vzel na sto tisoče življenj, povzročil globalno finančno krizo in sprožil geostrateški potres.
Ameriški desant na sirsko vasico bi lahko bil le kratka novica; vsaj tako so jo predstavili mnogi ameriški mediji, toda kontekst (in koncept) poboja osmih civilistov in brutalnega kršenja suverenosti Sirije, ene politično in družbeno najbolj krhkih držav na Bližnjem vzhodu, je veliko širši. Na isti dan, ko so iz Iraka nad Sirijo poleteli ameriški bojni helikopterji, so ameriške rakete na pakistanskih plemenskih območjih ubile dvajset ljudi; v zadnjih šestih tednih nenehnih napadov - dejanske ofenzive - najmanj sto. Združene države so na zahodu Pakistana tako rekoč začele vojno, katere posledice utegnejo biti srhljive. Se bo podobno zgodilo tudi v Siriji? Ali v Iranu?
Ameriška vojaška oligarhija, ki jo je odhajajoča administracija skoraj v celoti privatizirala, kar je vojaški industriji in ozkemu krogu ljudi blizu Bele hiše in Pentagona prineslo velikanske dobičke, potrebuje za svoj raison d'être, ki sega visoko nad državo kot tako, čim več konfliktov. Zato poskuša v sodnikovem podaljšku drugega Bushevega mandata storiti vse, da bi si vsaj še za nekaj let zagotovila ekonomsko in politično premoč, v katerih so vojaški porazi enaki zmagam, saj podaljšujejo vojaško navzočnost in osmišljajo staro, dobro preizkušeno in nadvse učinkovito Kissingerjevo doktrino, kateri se je senator Barack Obama (donkihotsko) odločil stopiti na prste.
Je šest dni, kolikor jih je ostalo do velikega volilnega torka, dovolj za zaustavitev zmagovitega pohoda senatorja iz Illinoisa?