V sestavljanju prihodnje, verjetno Pahorjeve vlade, je že vnaprej nekoliko razočaranja. Tako imenovani trojček, je napovedal obetaven naskok na oblast, potem pa se tu znajde Erjavec, ki vse skupaj sfiži v »kompromise«.
Na univerzi Cambridge so potrdili, da se bo prihodnje leto upokojil njihov najbolj znani profesor in eden najboljših znanstvenikov našega časa Stephen Hawking. Star bo 67 let in tedaj lahko britanske univerze samostojno odločajo, ali je treba profesorsko mesto prepustiti mlajšim. Z drugimi besedami: enega najboljših astrofizikov vseh časov utegnejo prepustiti črni luknji, ki jih je znanstveno utemeljeval vse življenje.
»Upokojenec« je pred kratkim postal tudi Mick Jagger, star 64 let. Po britanski zakonodaji mu v teh letih pripada minimalna pokojnina (mislim, da približno štiristo funtov), ki bo našemu občudovanja vrednemu Micku zadoščala vsaj za viagro. Like a Rolling Stones!
Velika Britanija bi bila očitno imenitno lovišče za našega Karla Erjavca, velikega pokojninskega mojstra. Karel bi utegnil v pokoj prisiliti celo kraljico, da bi povečal pokojninski sklad, poleg tega pa bi ji dodelil še draginjski dodatek. Pogajanja o »Erjavčevih« pokojninah se spreminjajo že v absurd: izvoljena elita se je prisiljena pogovarjati samo še o pokojninah - kot da ni ničesar drugega, vrtcev, šolstva, znanosti, delovnih mest ... Seveda upokojencem privoščimo in priznavamo pravične pokojnine, vendar se ta »zgodba« ne sme zažreti v nacionalno substanco.
Bi Erjavec za pokojnine obdavčil celo dojenčke?
Šef neke stranke, ki bi ji po temeljitem premisleku lahko celo odrekali legitimnost (kaj pa, recimo, stranka zaposlenih, slabo plačanih delavk, ki jih odpuščajo?), gre vendarle predaleč: t. i. koalicijska pogajanja je uspel skrčiti na pokojnine, na tisto, kar jih edino zanima. Vrtci, šole, univerze in tako naprej - bog ne daj, da bi bilo tu kaj omembe vrednega. Skratka, egoizem, sebičnost do konca! Tuje hočemo, svojega na damo, bi se zapisalo Dušanu Jovanoviću v Življenju slovenskih plejbojev po 2. svetovni vojni.
Zato je v sestavljanju prihodnje, verjetno Pahorjeve vlade, že vnaprej nekoliko razočaranja. Tako imenovani trojček, ki je sestavil nekakšno fronto, je napovedal obetaven naskok na oblast, potem pa se tu znajde Erjavec, ki vse skupaj sfiži v »kompromise«. Erjavec? Rjavec? Rja? Stranka, ki hoče na oblast, bi morala razgrniti jasno vizijo, ne le nekaj pokojninskih dodatkov in osemkolesnikov. Zanimivo: o patriah se ne govori več. Le kam so poniknile?
Vse kolikor toliko razmišljujoče ljudi lahko ti dnevi - »kombiniranja« vlade - navdajajo le z nelagodjem, ker izbruhne resnica, da so bile volitve bolj ali manj vrtiljak, potem pa se začne dogajati nekaj drugega. Recimo različni rjavci. To je oksidacija železa.
Vrnimo se k Stephenu Hawkingu in Micku Jaggerju, ki ju občudujem. Nikoli se ne bosta vpisala med Erjavčeve penzioniste, ker nikoli ne nameravata delati, ampak ustvarjati! Hawking je celo tako daleč, da svoje misli sporoča le še po računalniku, ker ga je bolezen tako onemogočila, da je ta veliki um v stiku s svetom samo še »na nitki«. Mick Jagger poskakuje in poje kot noben slovenski politik. Tisto »uradno« pokojnino bo gotovo dal za kaj dobrega.
V to vlado - kakršna pač že bo - bi morali vriniti Hawkinga in Jaggerja, človeka, ki sta vsak po svoje zrevolucionirala ta svet. Država, ki jo rjavijo ne samo finance, temveč tudi t. i. realna ekonomija, bi se zagotovo morala skloniti tudi nad tisti košček železa, ki rjavi ... Pred kratkim mi je Franco Kossuta »razkazal« zelo moderen tanker: Ne, ni iz železa, je iz jekla! Železo je namreč bolj ali manj le še pojem za arheologe.
Hawkingu in Jaggerju za slovo želimo imenitni črni luknji. Kaj pa mi in naši upokojenci?
Iz Nedela