Evropska komisija je sprejela skupni protirecesijski paket, vreden 200 milijard evrov, kar pomeni 1,5 odstotka BDP EU. Dve tretjini naj bi ga v okviru svojih programov financirale same članice.

Evropska komisija je sprejela oktobra napovedani skupni protirecesijski paket, vreden 200 milijard evrov. To je 1,5 odstotka BDP Unije sedemindvajsetih. Dve tretjini naj bi ga v okviru svojih programov spodbujanja gospodarstva financirale same članice.

Kaj natanko bo posameznim evropskim ekonomijam prinesla »škatla z orodjem«, kakor je paket poimenoval predsednik komisije José M. Barroso, je še težko reči. Vsekakor je po pričakovanju v njej tudi začasna odveza od maastrichtske proračunske omejitve.

Predhodne diskusije so bile žolčne. Za čim zajetnejši paket spodbud so se zavzemali zlasti Britanci, Francozi in sam Barroso, Portugalec. Prvi so v hudi godlji, pri drugih dveh so v igri tudi osebne ambicije. Agresivni Nicolas Sarkozy bi se rad izkazal kot predsedujoči Uniji, povečal priljubljenost pri svojih volivcih in nasploh uveljavil svojo Francijo; Barroso na hitro utrjuje svoj položaj in položaj komisije. Na račun njene zbeganosti v krizi je bilo veliko kritik.

Bistveno drugačno je stališče Nemčije. Kanclerka Angela Merkel nasprotuje »tekmovanju z milijardami«, kar naj bi bil po njeni presoji tudi včeraj oblikovani program. V času velike negotovosti se ji zdijo primernejši zmernost, srednje veliki postopni posegi in razsodnost.

Takšna previdnost ni brez soli, čeprav v spremenljivi mešanici občasne panike in evforije v Uniji doslej ni dobila vidnejše podpore. Izjema je morda Evropska centralna banka.

Paket skoraj zagotovo ne bo zadovoljil raznorodne evropske druščine. Tudi z njim prihajajo na dan značilnosti, ki so tipične za Unijo. V njej imajo ključno vlogo nacionalne države; te pa so v različni gospodarski kondiciji in tudi kriza ni prizadela vseh enako. V sedanji krizi se spet izrazito kaže tudi pogosto upravičen strah malih pred velikimi članicami, njihovo močjo in egoizmom.

V sedanji hudi negotovosti so lahko veliki stimulativni paketi dvorezni in zato tvegani. Po eni strani se jih pričakuje oziroma celo zahteva, po drugi pa zaradi svojih dimenzij in pompa zbujajo tudi nasprotne učinke od želenih (večji upad optimizma, valovi panike). Najti je torej treba pravo mero. To velja tudi za Slovenijo.