Odločitev o tem, da Rupla vključi v svoj kabinet, je ena najbolj tveganih potez v karieri Boruta Pahorja doslej. Objavil jo je dva dni zatem, ko je predsednik države jasno povedal, da Rupel v času njegovega mandata ne bo postal veleposlanik.
Če parafraziramo znamenito cinično vprašanje Henryja Kissingerja o »skupni« zunanji politiki Evropske unije; kakšno telefonsko številko ima pravzaprav tisti, ki bo odločal o slovenski zunanji politiki prihodnja štiri leta? Bo to številka Samuela Žbogarja, izkušenega diplomata, a precej manj izurjenega politika? Boruta Pahorja, ki je na tem področju najbolj doma, ali Danila Türka, ki si je v merjenju moči z vlado pravkar izbojeval pomembno zmago pri odločanju o veleposlanikih? Morda predsednika parlamentarnega zunanjepolitičnega odbora Iva Vajgla? Ali pa - in tu je bilo presenečenje popolno - kar glavnega kreatorja slovenske zunanje politike v vseh osemnajstih letih, novega svetovalca predsednika vlade Dimitrija Rupla?
Odločitev o tem, da Rupla vključi v svoj kabinet, je ena najbolj tveganih potez v karieri Boruta Pahorja doslej. Objavil jo je dva dni zatem, ko je predsednik države Danilo Türk jasno povedal, da Dimitrij Rupel v času njegovega mandata ne bo postal veleposlanik, niti na Dunaju niti kje drugje. Pahorjevo odločitev tako lahko razumemo predvsem kot sporočilo Türku, da je predsednik države morda zmagal v etapni, očitno predvsem prestižni bitki, da pa center moči in odločanja ostaja v kabinetu predsednika vlade.
Pahor je s tem spet poslal tudi enega svojih znamenitih »spravnih« pozivov opoziciji, zlasti Janezu Janši. Hkrati pa je najbolj sporno sporočilo, ki se utegne sčasoma izkazati celo za usodno, namenil svojim zaveznikom, stranki in volilni bazi. Ni pomembno, da je Rupel zanje eden najspornejših, celo osovraženih politikov. Ni pomembno, da Rupel sodi v krog tistih, ki do ljudi »napačne« politične barve niso gojili prav nobene pahorjanske strpnosti. In ni pomembno, kaj o politiku, ki je bregove zamenjal že nekajkrat, vedno pa v svojo korist, menijo Pahorju dolga opozicijska leta zvesti člani.
Državljani, ki jih spopadi na vrhu ne zanimajo, ampak le redno plačujejo davke, pa se v tem političnem prerivanju lahko vprašajo, kakšno telefonsko številko ima torej tisti, ki bo odločal o zunanji politiki države. Zato, da bodo sprejemali dobre odločitve, so dobili mandat na volitvah, mar ne?