Dva vitalna primorska avtocestna projekta se ne premakneta in ne premakneta z mesta. Državna avtocestna družba poskuša z javnimi razpisi že leta najti izvajalca za gradnjo okoli sto milijonov evrov vrednega avtocestnega predora Markovec med Koprom in Izolo ter izvajalca elektro-strojne opreme v pod- in nadzemnih objektih na Rebrnicah na vipavski hitri cesti. Združba okrog italijanskega Vidonija in domači dvojec SCT-Primorje sta v obeh primerih glavna igralca, scenarij ves čas popravlja Dars, režija pa je prej ali slej v rokah državne politike.
Zgodbi sta znani, a preden ju obnovimo, je treba opozoriti, da se medtem v vzporednem svetu odvija (oziroma se je odvijala?) splošna akcija čiščenja lopat, ki je (bila?) uperjena proti domnevno koruptivnim slovenskim gradbincem. Pri Markovcu je Darsova strokovna komisija izbrala SCT, potem pa se je na novo nastavljeno poslovodstvo pod močnim vplivom prav tako na novo nastavljenega prometnega ministra odločilo za cenovno bojda neprimerno ugodnejšega Vidonija.
SCT se je seveda pritožil, češ da Vidoni ne zna graditi predorov; državni revizorji so pritrdili, da nekakšno potrdilo res manjka, zato je Dars razpis raje razveljavil, kot pa posel oddal SCT. Ta se je spet pritožil in v trenutku, ko je Dars objavil novi razpis, ni bilo niti jasno, ali je prvi postopek sploh končan. Zato so deževale pritožbe tako zaradi razveljavitve prvega razpisa kot zaradi pravil igre v drugem razpisu. Državna avtocestna družba zdaj razpisne pogoje po pritožbah sproti dopolnjuje in podaljšuje rok. Ta se je s prvotnega 17. novembra premaknil najprej na 4. december, zdaj pa je rok že 18. december.
Rebrniška zgodba ima še daljšo brado. Cesto na zelo zahtevni in kočljivi trasi je z nekajmesečno zamudo zgradil - glej ga zlomka! - Vidoni. S predori in viadukti vred. Zamuda je bila tudi zato, ker je spregledal, da bodo pri gradnji nastale velike logistične težave. Ampak to je v bistvu že predzgodba. Kakor je predzgodba tudi argument SCT, da je bilo signalno-varnostno opremo šentviškega predora najbolj racionalno prepustiti izvajalcu drugih gradbenih del, saj bi sicer predolgo uvajali drugega izvajalca v delo. Seveda je Šentvid v celoti zgradil SCT - s podizvajalci. A to je druga, prav tako dobro znana zgodba.
Signalno-varnostna oprema je pri gradnji cest le pika na i. Tudi na Rebrnicah. Po skoraj treh letih smo pri, kot bi rekli nepoboljšljivi optimisti, razpletanju tretjega poskusa izbire izvajalca. Čeprav gre za manj denarja, nekaj nad trinajst milijonov evrov, je boj hud. Tudi tu je bil izvajalec (SCT) že nekajkrat izbran, število pritožb (neizbranega Vidonija) pa je skoraj nepregledno, kajti domnevno preprostejša zakonodaja o javnem naročanju kljub plačljivosti pritožb še vedno omogoča pritoževanje od Poncija do Pilata. Z obveznima dodatkoma, da je tako pač povsod po svetu, kjer se gradbeniki borijo za posle, in da so domača podjetja povsod tako ali drugače privilegirana.
Če zgodbi za Primorce, ki se dušijo v tranzitnem in lokalnem prometu, ne bi bili tragični, bi bili zabavni. Vendar sta prometnici »krvavo« potrebni. Morda sta morala na vrh prometnega ministrstva priti prav Primorca, da se bodo zadeve končno začele razpletati. Da je bil ob koncu gradnje pomurskega kraka prometni minister iz tistih krajev, je bolj ali manj naključje, zanesljivo pa ni škodilo. In še vprašanje, na katero nikoli ne bomo izvedeli odgovora: Ali bi bilo na Primorskem kaj drugače, če se lani jeseni posadki na prometnem ministrstvu in v avtocestni družbi ne bi bili predčasno zamenjali?