Znanec, ki ne premore ravno jahte in vikenda, mu je pa uspelo privarčevati za nekaj delnic, je te dni dobil malce nenavadno ponudbo. Oglasila se je (ugledna) družba, ki upravlja njegove delnice, in uradnik ga je pobaral, kaj namerava, ker je pač vse globlja finančna kriza. Dejal je, da ne namerava ničesar. Potem pa se je uradnik tako rekoč izdal: da bi njihova družba odkupila vse delnice! Svojemu klientu.
Očitno je, da se finančna kriza približuje dnu in da to najprej zaznajo v raznih borznih (z)družbah. Delnice je zdaj pametno kupovati – če imaš denar, kajpada. Kapitalizem je v tem pogledu neuničljiv: množice delavcev na cesti so bolj ali manj le »kolateralna škoda«; pomembno je, da se kapital reproducira. Legendarni Rockefeller bi dejal: Nič hudega, po krizi bomo še bogatejši!
V Sloveniji, ki se je v vseh pogledih »vključila« v svetovni kapitalizem, utegne biti ta kolateralna škoda zelo huda. Ujma. Mogočna gospodarstva, kot je zlasti ameriško, se prej ali slej znova poberejo, pri nas pa utegne ostati nepopravljivo opustošenje. V zdravstvenem in pokojninskem sistemu, v šolstvu, v prihodnosti generacij. Prav tu je trenutna prednost Slovenije, toda je tudi to, da najmanjši organizmi najhitreje zgrmijo vase.
Koga zdaj financirati z denarjem, ki očitno nekje je, a so nam ga, kot kaže, zamolčevali? Banke? Podjetja? Ali mlajše sloje prebivalstva, ki ne vidijo ničesar več pred seboj? Pohlepni kapitalizem predhodnih generacij bo tem ljudem (naše prihodnosti) posrkal iz pljuč še zadnje atome kisika.
Kje so posojila za mlade družine? Kje so darovi za otroke?
Neka nedavna televizijska oddaja je v tem pogledu naravnost presenetila: mladi naj bi že zdaj dodatno varčevali za svojo pokojnino, ker je vse nezanesljivo, zlasti za našo baby boom generacijo. Oprostite, mladi naj bi vsak posebej plačevali enega upokojenca, hkrati pa že varčevali za svojo upokojitev?! Ne za svoje otroke. Takšna družba je že »po definiciji«« bolna, sprevržena in nima prihodnosti.
Ta vlada – če že hoče kaj narediti – bi morala imeti vsaj okvirni načrt revitalizacije, ker bi moral biti tu nemudoma. Finančna kriza je Sloveniji lahko samo v opozorilo, kako ranljiva je. In ranljivi so predvsem mlajši ljudje, ki se šolajo ali rojevajo otroke. Tu bi morali malce poškiliti k Skandinavcem, ne samo v Vatikan.
Finančna kriza, ki drvi proti nam kot kak cunami, bo nedvomno še najbolj prizadela socialno šibkejše sloje; politikov in duhovnikov se ne bo dotaknila. In verjetno tudi ne borznih družb, ki upravljajo prihranke svojih komintentov. Kapitalizem je pač sposoben svoje nenehne perpetuacije in zadnja finančna kriza je krasen dokaz za to: ko zmanjka vsega, vseh sredstev, se obesiš tudi na kavelj ljube države.
Za konec bi rad citiral Herberta Treeja: »Nekoč je moj prijatelj vpričo mene dokazoval sinu, da je treba biti pošten. Da bi ga prepričal, mu je za primer povedal tole: 'Glej, včeraj zjutraj je prišel nekdo vložit velik znesek v mojo banko; pri štetju pa se je zmotil in vplačal štiri tisoč funtov preveč. In kaj sem storil jaz? Niti za trenutek se nisem obotavljal: brž ko sem opazil pomoto, sem poslal dva tisoč funtov svojemu družabniku.«
Vsakršna podobnost z našimi finančnimi in socialnimi razmerami je seveda naključna.