Helena Peternel Pečauer
Sindrom kronične utrujenosti ni le izgovor delomrznežev, ampak resna bolezen, ki zahteva celostno obravnavo. S tem se strinjajo tudi slovenski zdravniki. Še pred kratkim je veljalo, da gre za stanje psihološkega izvora, zdaj pa zdravstvene študije kažejo, da za nenehnim občutkom utrujenosti, brezvoljnosti in pomanjkanja energije trpi precej žensk, še zlasti v obdobju, ko se pojavi menopavza. Naslednja stopnja utrujenosti pa je fibromialgija. Ta lahko povzroči tako hude težave, da zahteva ortopedsko obravnavo.
Sindrom kronične utrujenosti je težka bolezen, ki mnogim onemogoča, da se udeležujejo vsakodnevnih aktivnostih in dejavnosti, celo tistih, ki so jim sicer v veselje,« je dejala direktorica ameriškega zdravstvenega inštituta za nadzor bolečine Julie Gerberding. »Na srečo obstajajo terapevti za zdravljenje kronične utrujenosti, ki lahko pomagajo pri zmanjševanju bolečine in trpljenja posameznikov,« je dodala. Približno 80 odstotkov ljudi nikoli v življenju ne občuti sindroma kronične utrujenosti, 20 odstotkov pa je takih, ki se počutijo bolni, ugotavljajo na omenjenem inštitutu, kjer so začeli kampanjo ozaveščanja stroke in javnosti.
Simptomi lahko zavedejo
Vzroki za bolezen še niso povsem raziskani, povzroči pa lahko veliko izčrpanost, težave s spanjem ter koncentracijo in spominom. Gre za gripi podobne simptome, ki vključujejo bolečine v mišicah in sklepih, povečano telesno temperaturo, bolečine v grlu in limfnih vozlih. Glavobol in hitra utrudljivost se po fizični in mentalni aktivnosti še poslabšata,« pravi Julie Gerberding. Zdravniki postavljajo diagnozo po pregledu kartoteke z dotedanjimi boleznimi pacienta ter s psihološkimi in laboratorijskimi testi, s katerimi izključijo druge bolezni.
Za zdravljenje sindroma kronične utrujenosti je potrebna celostna obravnava, ki vključuje zdravo življenje z zdravo prehrano, spanjem, rekreacijo in različnimi tehnikami sproščanja, psihoterapijo, pri kateri je na prvem mestu spreminjanje odnosa do sebe in sveta, razumevanje utrujenosti in razporeditev prioritet. Po potrebi se lahko zdravnik odloči tudi za farmakološko zdravljenje z antidepresivi, ki zmanjšajo občutek utrujenosti in lajšajo težave s spanjem.
Pogosti znaki fibromialgije
Podobno kot pri kronični utrujenosti je med znaki na prvem mestu pomanjkanje energije, zlasti zjutraj in proti večeru pa so pridružene še boleče točke v mišicah. Julie Gerberding: »Najbolj boleč je navadno predel, kjer se stikata vrat in glava, sledi zgornja linija ramen, bolečina se nadaljuje proti prsnici, pogosto prizadene ledveno-križno hrbtenico, nad ritnico ali tik pod njo. Na sprednji strani telesa bolijo vrat, tik nad notranjim robom ključnice, dlančna stran podlahti in notranja stran kolena. Te točke niso pri vseh bolnikih enake, kar povzroča dodatne težave pri postavljanju diagnoze. Bolečina je stalna in traja vsaj tri mesece. Bolnik ima tudi težave s spanjem, glavobole, motnje spomina in koncentracije, depresijo in neopredeljen strah, pogost občutek oteklosti v rokah in nogah, čuti vzdraženost trebušnih organov, ima težave s sečili, suha usta, nos in oči ter hudo občutljivost za mraz, nemirne noge.«
Vzroki bolezni
Leta 1990 so jo formalno poimenovali in vpisali v medicinski leksikon kot stanje dolgotrajnih mišičnih bolečin po vsem telesu, deset let kasneje naj bi dobila epidemijske razsežnosti v ZDA, za njo pa naj bi trpelo skoraj šest milijonov Američanov. Ta bolezen prizadene predvsem ženske srednjih let. Nekateri zdravniki jo imajo za resnično, drugi pa za izmišljeno, in je daleč najbolj razširjena boleča in hrumeča bolezen v ZDA, verjetno pa tudi v Evropi, vendar raziskav še ni ali pa ne pridejo v javnost.
Z njo se je začel ukvarjati priznani ameriški psihiater dr. William Glasser, ki ima tudi svoj raziskovalni inštitut, in jo poskušal razložiti ter zdraviti s pomočjo lastne teorije, ki ne priznava zdravljenja duševnih motenj s kemičnimi sredstvi. »Pojav fibromialgije je značilen predvsem za uspešne, sposobne ženske, ki žive v skladu z idejo, da imajo pomembno vlogo v svetu, in veliko več dajejo okolju in iz njega manj sprejemajo. V sebi nosijo velika pričakovanja do sebe, svojih otrok, zakona in kariere. In ko se ta pričakovanja ne izpolnijo, je fibromialgija njihov nezavedni pobeg od razočaranja zaradi neuresničenih pričakovanj,« je prepričan dr. Glasser.
Šele pred približno desetimi leti je Svetovna zdravstvena organizacija uradno priznala fibromialgijo kot sindrom in jo torej uvrstila med prava obolenja. Raziskovalci so dokazali, da ne gre za duševno obolenje, čeprav je pri bolnikih pogosto opaziti simptome, kot sta depresija in anksioznost. Vzroki obolenja še niso povsem jasni, obstaja pa kar nekaj teorij, ki jih pripisujejo hormonskim dejavnikom, kajti obolenje se zelo pogosto pojavlja pri ženskah po menopavzi, infekcijam, čustvenemu ali telesnemu stresu, pomanjkljivi telesni aktivnosti in znižani ravni serotonina. Čeprav bolečine nastajajo predvsem v mišicah, pa ne izvirajo iz sklepnega ali mišičnega vnetja. Večina najnovejših raziskav je pokazala, da se vzrok ne skriva v mišicah, temveč v centralnem živčnem sistemu.
Zdravljenje
Fibromialgija zahteva multidisciplinarno obravnavo. Pri zdravljenju bi morali sodelovati revmatolog, ortoped, fiziater, nevrolog, psiholog ali psihiater. Vse oblike zdravljenja je treba združiti, kajti ena sama ne prinese rezultatov. Ker pravi vzroki obolenja niso znani, ne poznamo vzročnega zdravljenja, temveč zgolj simptomatsko. Terapija obsega zdravila in fizikalno terapijo. Hoja velja za najboljšo vadbo za fibromialgične bolnike, in sicer najmanj 20 minut na dan, zelo ugodno pa delujejo tudi vaje v vodi. Bolnik se mora izogibati stresa, urediti nespečnost in skrbeti za ustrezno prehrano.
Iz Delove priloge Ona.