Koper – Davorin Rudolf, hrvaški profesor pomorskega prava in član mešane slovensko-hrvaške komisije, je po seji te komisije večkrat izjavil, da niti natančno ne ve, za katero načelo pravičnosti se zavzema Slovenija, ko zahteva, da bi se moralo po njem ravnati sodišče, ki bi morda razsojalo o meji. S to njegov pripombo je še enkrat dokazal, kako spretno žonglira z argumenti in dejstvi. Davorin Rudolf namreč natančno ve, na katero načelo se sklicujejo slovenski strokovnjaki mednarodnega prava, ko govorijo o pravičnosti. O tem vprašanju zato ne polemizira s tistimi, ki to vedo, ampak ga postavlja politikom in novinarjem, ki (logično) ne morejo biti tako vešči pravne terminologije.
Mitja Grbec, slovenski strokovnjak za mednarodno pomorsko pravo, član omenjene komisije, je že pred časom za Delo pojasnil, da gre za načelo, ki mu v pravni stroki pravijo ex aequo et bono. To ob razsojanju meddržavnega sodišča ne bi izhajalo iz logike sredinske črte (ekvidistance), ampak bi precej večjo težo odigrale posebne okoliščine: geografske (dolžina in morfologija obale ter morskega dna, razmerja med obalami), zgodovinske (kdo je v zgodovini zasedal določeni del morja) in gospodarski interesi.
Meddržavno sodišče bi poleg načel običajnega mednarodnega prava laže odstopilo od nekaterih meril in upoštevalo načela, ki so se izoblikovala v dosedanji pravni praksi, upoštevalo bi lahko katero koli dejstvo, ki bi pripeljalo do pravične rešitve. Sloveniji lahko v tem primeru pomaga načelo uti possidetis iuris, v skladu s katerim bi administrativne odločbe, dogovor o policijskem nadzoru morja …, vplivale kot posebna okoliščina. Pravična rešitev bi morala upoštevati to, da sta bili državi zelo blizu dogovoru z doseženim, a ne ratificiranim sporazumom Drnovšek-Račan.
Rudolfovi primeri
Enako, kot se Davorin Rudolf čudi Slovencem, zakaj se bojijo sodišča v Haagu, ga je treba vprašati, zakaj se on boji načela pravičnosti. Navsezadnje je v Sloveniji vrsta pravnikov (poleg Mitje Grbca tudi Marko Pavliha, minister Patrick Vlačič in drugi), ki so se učili mednarodnega pomorskega prava iz študijskega učbenika Međunarodno pravo mora, izdano v Zagrebu leta 1985, katerega avtor je dr. Davorin Rudolf.
V njem je o razmejevanju na morju napisano skoraj vse. Rudolf je na 107. strani zapisal, da se razmejevanje na morju potrjuje s sporazumom. Če tega ni, potem država ne more razširiti svojega teritorialnega morja čez sredinsko črto. »Od tega pravila je mogoče odstopiti le, če drugačno razmejevanje nalaga in upravičuje zgodovinski naslov ali katera druga posebna okoliščina. O tem se morata sosednji državi sporazumeti,« je napisal Rudolf in navedel različne primere določanja razmejitvene črte od točke na kopnem.
Nemčija je leta 1971 (po razsodbi sodišča v Haagu) pridobila 15.000 kvadratnih kilometrov morja več, ker je sodišče zahtevalo upoštevanje posebnih okoliščin. Razmejitev med Monakom in Francijo je nastala s prijateljskim dogovorom obeh držav. Sicer so pri sporih o razmejitvah na morju posebne okoliščine upoštevali še na morju med Tanzanijo in Kenijo, Francijo in Dominiko, Mozambikom in Tanzanijo, Gvinejo in Gvinejo Bissau, v zalivu Fonseca med Hondurasom, Salvadorjem in Nikaragvo (zgodovinski zaliv), med Eritrejo in Jemnom, Katarjem in Bahrainom, Kamerunom in Nigerijo, Barbadosom, Trinidadom in Tobagom …
Iz petkove izdaje Dela