Spoštovani dr. Slavko Ziherl,
od mene v Tvojem pismu zahtevaš nekaj, v čemer Ti ne morem ustreči. Če prav razumem Tvojo kritiko, predlagaš, da se preneham posvetovati s političnimi tekmeci. To je daleč stran od mojega političnega prepričanja, da se je treba pogovarjati tudi s tistimi, ki mislijo drugače. Ko gre za nacionalne interese, si je po mojem mnenju treba iskreno prizadevati tudi za dosego smiselnih dogovorov, ki peljejo Slovenijo naprej.
Tako sem ravnal doslej in tako bom ravnal tudi poslej. Priznam, da je v tem nekaj političnega idealizma. Če bi ga izgubil ali pa bi se mu moral odreči, bi se odrekel nečemu, v kar sveto verujem. Ti imaš svoja politična in vrednostna prepričanja. Naj se z njimi strinjam ali ne, jih spoštujem. Enako razumevanje si dovolim pričakovati tudi s Tvoje strani. Živiva v demokratični družbi, v kateri so razlike legitimne.
V slovenski politiki sem vseh dvajset let njene zgoščene zgodovine. V tem času so nekateri moji pogledi zoreli, nekateri so se celo spremenili, eno spoznanje pa je ostalo navdih tudi za moja prihodnja ravnanja. Ko je bilo zaradi raznih okoliščin Slovencem najteže – ko so se prav zaradi teh okoliščin razlike med nami celo zaostrile –, smo na koncu kot majhen narod zmagali le, če smo bili dovolj složni.
Ne razumi me napak. Politična enotnost za vsako ceno je smešna utvara. Skoraj nevarna. V demokratični družbi imamo spričo mandata ljudi različne vloge in odgovornosti. Moja pripravljenost za posvetovanje in celo sodelovanje s političnimi tekmeci nikoli ni in nikoli ne bo poskušala obiti pristojnosti institucij ali vlog, ki jih znotraj njih imamo. Navsezadnje imamo s tem izkušnje. Doslej štirje podpisani sporazumi vladnih in opozicijskih strank glede različnih vprašanj niso nikoli zamajali pravnega in političnega reda v državi. So pa pripomogli, da smo nekatere velike cilje dosegli laže. Brez tega sodelovanja jih morda niti ne bi.
Položaj, v katerem se je zdaj znašla Slovenija skupaj z razvitim svetom, je izjemno zahteven. Kopičijo se gospodarski in socialni problemi. Najmanj, kar si lahko vsi skupaj želimo, je, da bi običajne politične razlike in tekmovanja prerasla v nepotrebna politična zaostrovanja, ki bi se jim lahko izognili s koristnimi posvetovanji. Tako smo pred časom tudi sklenili ustni dogovor o sodelovanju parlamentarnih strank pri premagovanju gospodarske in finančne krize.
To v ničemer ne spremeni odgovornosti vlade. Tudi ne koalicije, ki jo sestavlja. Zato dobro vem, da se je najprej treba potruditi za odlično sodelovanje z zavezniki. Spoštujem nekatere sodelavce, ki zaradi zadnjih dogodkov izražajo dvom o iskrenosti posvetovanj in sodelovanj s tekmeci. Brez takšnih dvomov in celo razočaranj nisem niti sam. Toda vedno, ko o njih premišljujem, tako kot v vseh zadnjih dvajsetih letih, pridem do istega zaključka. Kolikor so stvari težje, toliko bolj je treba biti odločen, da se problemi rešijo mimo zamer, ki jih prinaša neprepričljivo politično ravnanje. Vidiš, zato bom ostal taki drži zvest tudi v prihodnje.
Po svojih najboljših močeh si bom prizadeval za oblikovanje soglasja v koaliciji in za homogenost vlade, ki jo vodim. Spoštoval bom tiste sodelavce, ki potrebi po posvetovanju ali sodelovanju s političnimi tekmeci ne verjamejo. Toda enako spoštljivost pričakujem tudi od njih, da bodo prepustili moji presoji, kdaj in s kom se bom posvetoval.
Spoštovani dr. Slavko Ziherl,
Tvoje pismo je kritično. Moj položaj od mene zahteva, da kritiko sprejemam kot del vsakdana. Pohval ne pričakujem. Moj navdih za delo v politiki je bilo in bo prepričanje, da tisto, kar delam, delam v skupno dobro. V tem je vsa moralna legitimnost tega težkega, a lepega dela. Popolnoma se mu predajam. To je odgovornost do ljudi, ki so mi zaupali. In mojo odprtost za posvetovanje in sodelovanje s tistimi, ki mislijo različno, pri tem niso mogli spregledati.
V upanju na najino nadaljnje sodelovanje in razumevanje sprejmi moje najboljše želje.
Iz četrtkove tiskane idaje Dela