Pesniku toplo, skladatelju vroče

Napačno imenovati slovensko himno Prešernova Zdravljica, kot se je prakticiralo od vsega začetka, ker je le pesnitev. Slovenska himna je Zdravljica Stanka Premrla, ki je avtor uglasbitve.

tor, 17.02.2009, 13:56

Ljubljana - Za nami je prvi letošnji državni praznik, 8. februar, Prešernov dan, slovenski kulturni praznik. Nekdo je zapisal, da se mu zdi čudno, da so na slovesnosti v Cankarjevem domu državno himno tudi peli, češ da se jo lahko samo igra z glasbili. To seveda ne drži. Himno se lahko poje, igra z glasbili in poje ob spremljavi glasbil.


Minilo bo 20 let, odkar imamo državno himno. Pri njenem tolmačenju mnogi žal ne razlikujejo med pesmijo in himno. Urednik za kulturo pokrajinskega poltednika sklepa, da bi se danes »pesnik za svoje delo - z avtorskimi honorarji - kar dobro pogrel«.


Morda res, ampak znatno bolj vroče bi bilo avtorju glasbe. Himna je delo skladatelja in glasbo izvajajo vedno in povsod, besedila pa ne. Žal je tudi v delu Protokol - simfonija forme Ksenije Benedetti napačno navedeno, da je himna besedilo sedme kitice pesmi Franceta Prešerna Zdravljica. V opisu je sicer naveden tudi skladatelj Stanko Premrl, na natisu not pa sta zapisana oba, a brez njune vloge pri prikazanem notnem zapisu in besedilu. Slovenski športni novinarji le redko najavijo, da bomo slišali slovensko državno himno, ampak radi napovedujejo, da bodo zaigrali ali predvajali Zdravljico.


Dr. Matjaž Kmecl meni, da bi bilo primerno, če bi uporabili za besedilo himne najprej »Komú narpred ...« oziroma drugo kitico, h kateri bi po mojem mnenju zagotovo spadala četrta: »Edinost, sreča, sprava«. Bi bila potem sedma še potrebna? Že leta 1989 oziroma (Ur. l. SRS št. 32/89) 1990. in 1991. bi lahko z drugimi slavisti razčistil, da je Prešeren napisal Zdravico (oz.: Sdravíza ob novini leta 1844) in ne Zdravljice. Te besede Slovar slovenskega knjižnega jezika in Slovenski pravopis ne poznata. Po mnenju prof. zgodovine Janeza Stergarja so »lj«: »ilirili ali srbohrvatili tiskarji, slovničarji in literarni zgodovinarji. Žal jim je nasedel tudi 6. člen Ustave RS. Trditev, ki smo jo večkrat slišali ob kranjskem semenjskem uprizarjanju srečanja tiskarja Jožefa Blaznika in pesnika Prešerna, da je Zdrav(lj)ica naša državna himna, je njeno napačno predstavljanje. Glavni tajnik SAZU v Ljubljani, akademik prof. dr. Matija Drovenik, je odboru za notranjo politiko in pravosodje državnega zbora 1. februarja 1995, po objavi himne v uradnem listu, posredoval mnenje Muzikološkega inštituta ZRC SAZU, »da je napačno imenovati slovensko himno Prešernova Zdravljica, kot se je prakticiralo od vsega začetka, ker je le pesnitev. Slovenska himna je Zdravljica Stanka Premrla. Po vseh standardih je avtor uglasbitve Stanko Premrl in ne France Prešeren, ki je le avtor besedila. Govorimo torej o državni himni Stanka Premrla. Pod mnenjem je podpisan predstojnik inštituta dr. Ivan Klemenčič. Znano je, da se himna sme le peti, igrati z glasbili ali igrati in peti in le ob tem se vstane.


Če nekdo Zdravljico ali pa samo njeno sedmo kitico recitira, to ni himna, ampak pesem, in nastopajočemu za interpretacijo lahko tudi zaploskamo. Himne ne napovedujemo in tudi ploskamo ne po njej. Žal pa smo že doživeli, da so ob recitaciji cele Prešernove Zdravljice v državnem svetu, v izvedbi igralca in pesnika Toneta Kuntnerja, ob sedmi kitici »Žive naj ...« vstali vsi udeleženci posveta iz vsega slovenskega etičnega ozemlja, razen avtorja prispevka.


Iz tiskane izdaje Slovenskih novic

Komentiraj članek

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje je preprosto, vendar pa zaradi spodbujanja kulturne in dostojanstvene razprave pred oddajo komentarjev zahtevamo vnos osebnih podatkov.
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje prispevkov na straneh Dela ni pravica, temveč možnost, ki jo omogoča medijska družba Delo, d. d. S komentarji prispevkov izražate svoje mnenje ali stališče na lastno odgovornost. Za objavo komentarjev, ki bodo na ogled takoj vidni vsem obiskovalcem portala, zahtevamo vnos osebnih podatkov. Kot registriran uporabnik, ki osebnih podatkov v uporabniškem računu ni dopolnil, pa imate možnost oddaje komentarjev, pri čemer si uredništvo pridržuje pravico do objave po lastni presoji.

Uredništvo Dela in izdajatelj Delo, d. d., spodbujata argumentirano razpravo in ne dovoljujeta zlorabe medijskega prostora za žalitve, napeljevanje k sovraštvu ali nasilju, osebno diskreditacijo identificiranih piscev, oglaševanje izdelkov ali storitev ali kako drugače pravno spornih komentarjev.

Po kazenskem zakoniku je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe, kakor tudi za razžalitev, žaljivo obdolžitev in obrekovanje. Uredništvo Dela bo pomagalo pri ugotavljanju identitete avtorjev sporočil, če bodo to zahtevali pristojni organi. Podatke lahko na zahtevo sporoči tudi prizadeti osebi zaradi uveljavljanja njenih pravic.

Uredništvo Dela bo zato po svoji presoji brisalo sporna sporočila; posameznim avtorjem bo tudi odvzelo možnost komentiranja.

Za vsebino, naslove in priloge sporočil v forumih so odgovorni avtorji sami.

Medijska družba Delo, d. d., uredništvo Dela

Prijavi se

Komentarji

Prikaži: starejši prej
2 komentarja
Neznan

geniji

20. februar 2009, ob 08:28:41
Janus13

Žal se je v ta prispevek prikradlo več podatkov, ki so vsaj sporni.
Najprej, avtor navaja, da se himno lahko igra, poje ali poje ob spremljavi inštrumentov, kar v Sloveniji sicer ne drži. Zakon o himni jasno navaja, da je državna himna samo sedma kitica zdravljice, zapeta na Premrlovo melodijo. To je sicer nekoliko nerodno zakonsko določilo, toda po črki zakona samo melodija, brez petja ni slovenska himna.
Če gospa Benedetti navaja, da je himna besedilo sede kitice Zdravljice s tem navaja le zakon o himni, ki je edini merodajen, čeprav res pisan nekoliko nenavadno, je pa res, da bi bilo bolj pravilno povedati, da je himna Premrlova Zdravljica z besedilom 7. kitice Prešernove pesmi.
Vedno znova se pojavljajo tudi ugibanja, ali je prava pesem Zdravica ali Zdravljica, ter celo, ali je prav, da jo poznamo v krajši, osemkitični obliki . Ob tem avtorji očitno ne razlikujejo delovne od končne verzije pesnikovega dela in mu odrekajo pravice nad svojim lastnim delom. Pozablja, da je rokopis Zdravica nastal leta 1844, kot Zdavljica pa je bil natisnjen štiri leta kasneje. V tem času je Prešeren besedilo kar precej spremenil, saj je bila živo delo, ki ga je dodeloval, skoraj nemogoče pa je verjeti, da so naslov spremenili brez njegove vednosti. Besedo zdravljica sicer Prešeren uporablja tudi drugje (glej pesem V Spomin Andreja Smoleta) in0 je bila v njegovih časih kot kaže sprejeta kot pravilen slovenski zapis te besede. Citirati SSKJ je v tem primeru nepravilno, kajti ta se ukvarja s sedanjimi in ne nekdanjimi pravili Slovenščine in SSKJ tako med drugim tudi besede "novina" ne priznava v pomenu, ki ga je v rokopisu iz leta 1844 uporabljal Prešeren.

17. februar 2009, ob 15:09:45
2 komentarja
Stran: <|1|>
Prikaži: starejši prej