Pesniku toplo, skladatelju vroče

Napačno imenovati slovensko himno Prešernova Zdravljica, kot se je prakticiralo od vsega začetka, ker je le pesnitev. Slovenska himna je Zdravljica Stanka Premrla, ki je avtor uglasbitve.

tor, 17.02.2009, 13:56

Ljubljana - Za nami je prvi letošnji državni praznik, 8. februar, Prešernov dan, slovenski kulturni praznik. Nekdo je zapisal, da se mu zdi čudno, da so na slovesnosti v Cankarjevem domu državno himno tudi peli, češ da se jo lahko samo igra z glasbili. To seveda ne drži. Himno se lahko poje, igra z glasbili in poje ob spremljavi glasbil.


Minilo bo 20 let, odkar imamo državno himno. Pri njenem tolmačenju mnogi žal ne razlikujejo med pesmijo in himno. Urednik za kulturo pokrajinskega poltednika sklepa, da bi se danes »pesnik za svoje delo - z avtorskimi honorarji - kar dobro pogrel«.


Morda res, ampak znatno bolj vroče bi bilo avtorju glasbe. Himna je delo skladatelja in glasbo izvajajo vedno in povsod, besedila pa ne. Žal je tudi v delu Protokol - simfonija forme Ksenije Benedetti napačno navedeno, da je himna besedilo sedme kitice pesmi Franceta Prešerna Zdravljica. V opisu je sicer naveden tudi skladatelj Stanko Premrl, na natisu not pa sta zapisana oba, a brez njune vloge pri prikazanem notnem zapisu in besedilu. Slovenski športni novinarji le redko najavijo, da bomo slišali slovensko državno himno, ampak radi napovedujejo, da bodo zaigrali ali predvajali Zdravljico.


Dr. Matjaž Kmecl meni, da bi bilo primerno, če bi uporabili za besedilo himne najprej »Komú narpred ...« oziroma drugo kitico, h kateri bi po mojem mnenju zagotovo spadala četrta: »Edinost, sreča, sprava«. Bi bila potem sedma še potrebna? Že leta 1989 oziroma (Ur. l. SRS št. 32/89) 1990. in 1991. bi lahko z drugimi slavisti razčistil, da je Prešeren napisal Zdravico (oz.: Sdravíza ob novini leta 1844) in ne Zdravljice. Te besede Slovar slovenskega knjižnega jezika in Slovenski pravopis ne poznata. Po mnenju prof. zgodovine Janeza Stergarja so »lj«: »ilirili ali srbohrvatili tiskarji, slovničarji in literarni zgodovinarji. Žal jim je nasedel tudi 6. člen Ustave RS. Trditev, ki smo jo večkrat slišali ob kranjskem semenjskem uprizarjanju srečanja tiskarja Jožefa Blaznika in pesnika Prešerna, da je Zdrav(lj)ica naša državna himna, je njeno napačno predstavljanje. Glavni tajnik SAZU v Ljubljani, akademik prof. dr. Matija Drovenik, je odboru za notranjo politiko in pravosodje državnega zbora 1. februarja 1995, po objavi himne v uradnem listu, posredoval mnenje Muzikološkega inštituta ZRC SAZU, »da je napačno imenovati slovensko himno Prešernova Zdravljica, kot se je prakticiralo od vsega začetka, ker je le pesnitev. Slovenska himna je Zdravljica Stanka Premrla. Po vseh standardih je avtor uglasbitve Stanko Premrl in ne France Prešeren, ki je le avtor besedila. Govorimo torej o državni himni Stanka Premrla. Pod mnenjem je podpisan predstojnik inštituta dr. Ivan Klemenčič. Znano je, da se himna sme le peti, igrati z glasbili ali igrati in peti in le ob tem se vstane.


Če nekdo Zdravljico ali pa samo njeno sedmo kitico recitira, to ni himna, ampak pesem, in nastopajočemu za interpretacijo lahko tudi zaploskamo. Himne ne napovedujemo in tudi ploskamo ne po njej. Žal pa smo že doživeli, da so ob recitaciji cele Prešernove Zdravljice v državnem svetu, v izvedbi igralca in pesnika Toneta Kuntnerja, ob sedmi kitici »Žive naj ...« vstali vsi udeleženci posveta iz vsega slovenskega etičnega ozemlja, razen avtorja prispevka.


Iz tiskane izdaje Slovenskih novic

Prijavi sovražni govor