Zgodba o izbrisanih je zgodba o pravnih in političnih zlorabah, nestrpnosti in diskreditacijah. In slutimo, da bo tako tudi v prihodnje, ne glede na napovedane korake notranjega ministrstva. Ali pa prav zaradi njih.
Zgodba o izbrisanih je zgodba o pravnih in političnih zlorabah, nestrpnosti in diskreditacijah. In slutimo, da bo tako tudi v prihodnje, ne glede na napovedane korake notranjega ministrstva. Ali pa prav zaradi njih.
V četrtek bo minilo sedemnajst let od nezakonitega izbrisa 25.671 ljudi iz registra stalnega prebivalstva. Šestindvajsetega februarja 1992 so namreč upravni organi kartone oseb, ki si prej niso uredile slovenskega državljanstva, prenesli iz registra stalnega prebivalstva v evidenco tujcev. To so naredili po uradni dolžnosti, ne da bi te ljudi obvestili, kaj se je zgodilo. Ko so ti ljudje prišli po nove osebne izkaznice, potne listine ali vozniška dovoljenja, ker so jim prejšnji potekli, so ugotovili, da do njih ne morejo, saj so nezakonito v državi. Temu je ponavadi sledila izguba službe, zaradi česar potem niso mogli dokazati, da imajo sredstva za preživljanje, brez tega pa niso dobili dovoljenja za bivanje. Niso si mogli urediti socialnega in zdravstvenega zavarovanja. Za mnoge se je začel boj brez upa na zmago. Tudi potem, ko je ustavno sodišče dvakrat ugotovilo, da je bil izbris iz registra stalnega prebivalstva nezakonit.
Katarina Kresal je pred dvema dnevoma povedala, da je notranje ministrstvo v skladu z osmo točko odločbe ustavnega sodišča iz leta 2003 začelo izdajati dopolnilne odločbe tistim, ki so si v preteklosti že uredili status. Na njihovi podlagi bodo vpisani v register stalnega prebivalstva, in sicer za nazaj - od 26. februarja 1992 do takrat, ko so si uredili status. Za vse tiste, ki si statusa še niso uredili, na ministrstvu pripravljajo poseben zakon, ki bo določal pogoje za njegovo pridobitev. Zaradi svojega ravnanja si je ministrica še isti dan prislužila interpelacijo, ki jo je vložila SDS. Največja opozicijska stranka je prepričana, da izbrisa sploh ni bilo, da je bilo vse zakonito in da so uradniki samo izvrševali zakon. Hkrati je SDS v proceduro vložila ustavni zakon in je pripravljena interpelacijo umakniti, če bi se stranke glede njegove vsebine uskladile.
Možnosti za to seveda ni. Vladajoča koalicija je tokrat povsem enotnega mnenja, da je treba ustavno odločbo preprosto uresničiti. Tako kot bi morali še vse tiste, ki še niso. Neuresničitev ustavnih odločb je namreč politični in pravni zdrs, kakršnega si nobena država ne bi smela privoščiti. Zato je izdaja dopolnilnih odločb nujna, druge rešitve naj bi ponudil poseben zakon, katerega vsebina bo znana v prihodnjih dneh.
Problem izbrisanih je že od vsega začetka obremenjen izključno z dvema predpostavkama. Prva je, da je med izbrisanimi veliko nekdanjih pripadnikov JLA ali pa vsaj tistih, ki jim osamosvojitev Slovenije ni bila po godu, in druga: za takšno njihovo ravnanje jim bo država zdaj izplačevala še ogromne odškodnine. Toda ne prva ne druga nimata nobene zveze s tem, kar je presodilo ustavno sodišče. To pa je reklo, da je bil sam izbris, torej ravnanje upravnih organov, nezakonito. In ker je bilo takšno, je treba ljudem vrniti, kar jim je bilo vzeto. To pa je status osebe s stalnim prebivališčem v republiki Sloveniji. Kaj bodo, če kaj, ljudje »počeli« z vrnjenim statusom, pa je vprašanje drugih sodnih postopkov in dokazovanja. Njihovega epiloga ne more napovedati nihče.
Vsebina interpelacije in ustavnega zakona potrjuje, da se zgodba o izbrisanih vrača na začetek brezsramnih sprenevedanj, manipulacij in špekulacij. Podobnih zgodb slovenski družbeni prostor premore še nekaj. Razlika je v tem, da »dokazna vrednost« zgodbe o izbrisanih izhaja iz ustavnih odločb.